A poznate tisti moment, ko te tvoji možgani avtomatsko, ker pač obdelujejo podatke in delujejo po utečenih poteh, začnejo primerjati z drugimi? In ocenijo, da pa nisi še tako dober, kot drugi.
Rezultat?
Počutje se iz čistega miru in zadovoljstva spravi nekam na en kupček gnoja, kjer diši po razočaranju, manjvrednosti. Nivo energije in volje drastično pade. Okolica te ne zanima več. Ujameš se v svoj film.
BAM. Primerjanje se zgodi v par sekundah in ti lahko zagreni cel dan, lahko tudi teden.

Tako se je zgodilo meni minuli vikend. Te zanima kako sem se rešila ven iz tega v par minutah?

Na delavnici nenasilne komunikacije smo ravnokar zaključili z vajo. Počutila sem se povezano, zadovoljno. Vaja mi je bila všeč. Omogočila mi je, da sem izkustveno še bolj utrdila svoje znanje in vedenje, koliko širine, sproščenosti ter izbire prinese v težkih situacijah stik s potrebo. Potrebo, ki napaja moje misli in počutje ob tej težki situaciji.

Sledila je podelitev izkušenj. Parim ljudem ta vaja ni bila všeč in so izrazili svoje mnenje o njej.

Počasi ampak vztrajno so se v meni začeli dvigovati občutki razočaranja in manjvrednosti. Volja in navdušenje za sodelovanje je padala proti nuli. Um je bil tako hiter, da ga sploh nisem uspela ujeti. Ampak občutno poslabšanje notranjega počutja je bil alarm, da se neki dogaja v meni.

Kaj sem naredila v tej situaciji?

Samo-empatija

• pozornost nase
  Celotno pozornost sem usmerila vase.
• ozavestila sem svoje misli
  „A sem še vedno tako pridna punčka, da sledim in dosledno delam po navodilih, brez vprašanj, brez nobene kritičnosti? A še vedno nisem avtentična? Pa kaj je z mano?“
• pozornost na telo in čustva
  Ko sem ozavestila razdiralne misli do sebi, sem preusmerila pozornost na čustva. Na razočaranje, manjvrednost, potrtost. Dovolila sem si zadihat s temi čustvi.
• odpiranje na potrebo pod čustvi
  Jasno sem začutila potrebe po sprejemanju, pristnosti in integriteti. Ker mi je pristnost najbolj brbotala v prsnem košu, sem se odprla na njo in zadihala z njo.
• v stiku s potrebo sem še enkrat pogledala na situacijo
  Ko sem v stiku s pristnostjo ponovno pogledala na situacijo sem doživela popolnoma drugo realnost. Uvidela sem, da pravzaprav sem sledila sebi. Situacije v vaji, ki smo jo delali na delavnici, so me je dotaknile. Zlahka sem se vživela v njih in cel proces vaje mi je doprinesel k poglobitvi življenjskega znanja nenasilne komunikacije.
• preverila sem počutje in misli sedaj
  Neprijetni občutki so se razpihali in mir in zadovoljstvo sta sprostila moj obraz. Ponovno sem dobila zanimanje za poslušanje in sodelovanje v delavnici.

No, če bi se mi pojavile nove razdiralni misli, bi pa šla še en krog.
Morda že vsi vemo, da primerjanje ne podpira ne zdrave samopodobe, ne samozavesti. Tudi če se postavimo na drugi konec, da smo boljši, da nam gre bolje kot drugim. To je lažna samozavest, ki ima vedno tudi drugo stran kovanca.
Ampak vedenje je eno. Um ima še vedno neke utečene poti in nas lahko nezavedno preseneti.
Pomembno je pa kako se odzovemo na to, kar nam servira um. A se spustimo v stare načine, stare poti ali pa se z močjo in znanjem odločimo drugače.

Kar sem opisala je dejansko prakticiranje nenasilne komunikacije v realnem življenju.
V bodoče bom v novem blogu skušala opisati vse razsežnosti dobrobiti nenasilne komunikacije.

Kratek povzetek dobrobiti nenasilne komunikacije.

Ko sem v stiku s svojimi potrebami in delujem iz njih, je življenje lahkotno, radostno, živo 🙂 Baterije življenjske energije in volje so polne. Komot se lahko povežem z drugimi in iz tega so odnosi s bližnjimi in prijatelji kot pesem, ki me še dodatno polni. K temu mi doprinese znanje in živetje nenasilne komunikacije.
Ko je moje zavedanje samo v mislih in morda še kaj v čustvih, se pa moje baterije hitro spraznijo. Življenje postane naporno. Odnosi postanejo naporni. Nezadovoljstvo se dviga.

Pri spuščanju nenasilne komunikacije v življenje, da dejansko postane to način življenja pa zelo zelo doprinese podpora nekoga na drugi strani, ki ta jezik pozna.
Hvaležna sem, da moji dve ljubi prijateljici poznata ta jezik in smo ena drugi v podporo. Hvaležna sem tudi moji TCT terapevtki, da me tekom terapij podpira s tem jezikom in mi je tako doprinesla, da mi je zlezel pod kožo.

Vsem, ki vam je taka realnost blizu in bi si želeli podporo ter napredek pa lepo vabljeni k meni na TCT terapijo.

Če vas zanima, kako sem se s pomočjo samo-empatije soočila s tesnobo in prišla do prelepega potenciala pod tesnobo, si  preberite tukaj.

Adriana, 27.2.2020