V Ameriki so pred leti opravili raziskavo kjer so več kot 7000 ljudi prosili naj na list papirja napišejo seznam vseh čustev, ki jih lahko prepoznajo v sebi, ko jih občutijo, in jih lahko poimenujejo. Večina ljudi je bila sposobna napisati le tri, in ta so sreča, jeza in žalost. 

Mene je do ukvarjanja s čustvi prisilila kronična bolezen, ki me je, mimogrede, nekajkrat že poskusila ubiti (beri: ne krivim zares bolezen za to, samo navzven tako izgleda). Prvič pred več kot desetimi leti in nato še nekajkrat od takrat. Poskusila sem razne načine, da jo pozdravim, kot so raznorazne uradno medicinske terapije ter alternativa. Poskusila sem tudi z »napadom«, v smislu »Ne boš ti mene, jaz imam kontrolo :).« ter imela averzijo do nje in jo dala na »ignore«. A še vedno je tu.

Skozi leta sem ugotovila, da ima njeno poslabšanje skupnega imenovalca – neizražena, potlačena čustva ter občutek, da preprosto nisem dovolj in, da ne pripadam in še in še negativnega samogovora. Seveda na racionalni ravni je vse to brez veze, mar ni? A kaj, ko čustva ne razumejo racionalnosti in se jih z umom in razumom ne da kontrolirat.

Jaz, čeprav nosim čustva navzven, kar pomeni, da ljudje hitro opazijo spremembe mojih čustvenih stanj, če so le malo pozorni, potrebujem kar precej časa, da jih opazim, ozavestim, spustim skozi mene, sprejmem, sprocesiram in transformiram. Z leti sem postala boljša v tem in je moj proces neprimerljivo hitrejši kot v preteklosti. In delala sem za to, da je temu tako!

Ko pa se upiram čustvom in procesiranju, se mi »moja« bolezen poslabša in vem, da sem malo skrenila s poti. Če tako pogledam, mi je bolezen bolj kot ne smerokaz in jasen pokazatelj kako sem in kje sem. Takrat se moram odmakniti od sveta. To ni nujno neka drama in odhod v toplice ali daljši odmik. To je lahko tudi kratka meditacija ali pogovor same s seboj na WC-ju v službi, kjer preprosto pri sebi preverim kako sem in kaj se z mano v tistem trenutku dogaja.

In kaj je smisel tega, da se ukvarjam s čustvi?

Prepričanja sem, da sem lahko povezana s svetom, ki me obdaja samo do te mere do katere se zavedam sama sebe. In jaz želim biti povezana sama s seboj in s svetom. Če ne razumem sebe in kaj mene vodi k akciji in reakciji, kako bom lahko razumela zgodbo drugih? Zato potrebujem čustva ubesedit, jim dati prostor. Čustva so tista, ki vodijo vse skupaj, moje dojemanje, mojo reakcijo, moj perspektivo, pogled na svet. Na podlagi čustev si barvam življenje. Zato jim dajem častno mesto v mojem kratkem obstoju, želim jih spoznati in to čisto vsa! Še posebej tista, ki niso tako zelo prijetna, ker tista mi delajo »probleme«, po drugi strani mi pa nosijo zaklade. Vendar le, če jih sprejmem in transformiram.

Čustva drugih so pomembna!

Ko pride do čustev drugih, se pa trudim, da ljudem dam prostor, da mi povejo svojo zgodbo in sedim in jim verjamem, da tisto kar občutijo je za njih čisto prava resnica, brez kontrole in vsiljevanja svojega pogleda in svoje zgodbe. Brez soljenja pameti in dajanja nasvetov… no vsaj, kadar mi uspe biti popolnoma prisotna. Trudim se.

Kratek zaključek dolge zgodbe je, da se je vredno in potrebno ukvarjati s svojimi čustvi, ker so glavno gonilo našega pogleda na svet in od njih je odvisno po kateri strani mavrice hodimo, torej ali smo ne glede na viharje našega življenja srečni in v redu ali ne. Izbira je pa vedno naša. 

Tjaša, 29. 6. 2022