Ko sem bila na faksu, mi je tata tako mimogrede in v kontekstu mojega paradiranja z novim parfumom, ki sem si ga privoščila, z imenom »I love love«, rekel, da to sem pa čisto jaz. Kaj točno je s tem mislil, nisem vedela, nisem ga niti vprašala, ker sem njegovo pripombo doživljala bolj v smislu »Kaj kar neki stari bluzi!«. A izpostavil je mojo kvaliteto, katero sem ozavestila šele leta kasneje, in sicer, da ljubim svet in vse v njem samo zato, ker sem in ker je. Cel dogodek je sovpadal z mojim začetkom iskanja smisla vsega skupaj. Kaj naj rečem, jaz pač rabim razumet.

Še danes se poigravam z idejo kaj ljubezen sploh je. V življenju sem se bolj nagibala na »senčno« stran in ugotavljala bolj kaj ljubezen ni. Vedno sem gledala na svet iz strani trpljenja in bolečine in si ustvarjala precej negativne in po svoje tudi rahlo travmatične izkušnje. Verjetno je tudi že malo družbeno in družinsko pogojeno. »Moraš biti pridna in malo potrpet.«, je stavek, ki je bil v mojem življenju precej prisoten in čeprav ga nisem velikokrat slišala, je kar obvisel nekje v moji podzavesti.

Prav tako sem imela problem s pripadnostjo. Prav zares nisem bila zvesta ne sebi, ne drugim. Bila sem le »pridkana« in »zanesljiva«, ne pa pristno avtentična in res jaz. Želela sem si bit sprejeta od drugih, brez, da bi sprejela samo sebe. Vemo, da to ne gre, kajne? Obrat se je zgodil, ko sem na eni nedolžni delavnici, kjer smo se učili dihalne tehnike, spoznala žensko, ki me je srčno objela in iskreno rekla, da ji pripadam. Verjela sem ji. Vse skupaj se me je tako dotaknilo, da sem tisto noč od sreče prejokala. Končno nekdo, ki je z besedami rekel tisto, kar sem potrebovala slišat!

To je bil le dober začetek. Sledili so vzponi in padci in situacije, kjer sem rekla »Jebi** se vsi, nobenemu nočem pripadat, nobenega ne želim ljubit!!!«, do počasnega spoznanja, da pa le obstaja oseba, ki ji vedno, brezpogojno pripadam in ta oseba sem jaz. Pripadam sebi in s tem celemu svetu.

Naveličala sem se poti do ljubezni »po temi«, z odpovedovanjem in trpljenjem. To ni več zame. Zavedam pa se, da je ljubezen tudi v bolečini, ker sem ravno zaradi svojih izkušenj razvila sposobnost, da sem lahko do vsega in vsakega bolj empatična in potrpežljiva.

Ljubim ljubezen in to v vseh njenih pojavnostih in tudi kadar boli ni brez namena. Pripadnost in ljubezen sta zame glavni lepili človeštva. Če ne verjameš, poskusi živeti brez njiju.

Tjaša, 8. 7. 2022