Ko sem bila dojenček, je moja mama po že tako težkem porodu resno zbolela. Imela je že 4 leta staro hčerko, ki je bila živahna, kot vsi otroci so, in nato še mene. Čeprav sva se z mamo pogovorili o tem obdobju življenja, si prav zares ne morem prestavljati kako težko ji je moralo biti. Pravzaprav je moralo biti težko obema, tudi očetu. Vedno me je pa zanimalo kako je to zgodnje obdobje vplivalo name. In zanimivo odkritje mi je bilo, ko sem odkrila teorijo navezanosti, ki govori o tem kako naši najzgodnejši odnosi, še preden smo spregovorili in shodili, tako zelo vplivajo tudi na to kako se soočamo z življenjskimi izzivi, še posebej s tesnobo.

Teorijo navezanosti sta razvila John Bowlby in Mary Ainsworth. Na kratko, gre za različne oblike navezanosti na starše (skrbnike), ki jih razvijemo že v najzgodnejšem otroštvu. Ti vzorci pa naj bi nato vplivali na praktično vse odnose v našem življenju, posebno na partnerske. Poznamo štiri osnovne tipe navezanosti, ki so opisani v nadaljevanju.

1. Varna navezanost

Dojenčki, ki so varno navezani, prejmejo več telesnega stika in ugodja. Ko jokajo, se starši na njihov jok hitreje odzovejo in s tem dojenčkom pomagajo razvijajo občutke varnosti v telesu. Starš je resnično pozoren na to, kaj dojenček doživlja in se poskuša v njega uživet in v otroku prebrati znake, kaj otrok čuti. To je izrednega pomena, saj vsi začnemo to življenjsko pot brez sposobnosti izražanja tega, kar se dogaja. Lahko le doživljamo trenutek, ne moremo si pa še umsko razložiti dogajanja. Torej potrebujemo nekoga drugega, ki je globoko vpleten v to, da poskuša opaziti in si predstavljati kaj čutimo. V takem odnosu rastoči dojenčki začnejo čutiti, da so z nekom, ki jim omogoča izkušnjo relativne varnosti.

V odrasli dobi taki ljudje čutijo, da imajo podporo in zato brez težav zaupajo ljudem, ki jih srečujejo. Dobro poznajo svoje potrebe in jih znajo ubesedit. Ker se počutijo varne, puščajo partnerju dovolj prostora. Znajo lažje predelati negativne občutke kot so jeza, ljubosumje, zavist, itd. in ne dovolijo, da uničijo njihove odnose.

2. Preokupirana/tesnobna navezanost

Že samo ime stila nakazuje povezavo s tesnobo. Nekateri starši so nedosledni pri odzivanju na dojenčka. Včasih so lahko zelo občutljivi in pozorni, drugič pa so razburjeni, vznemirjeni ali raztreseni. Ob dojenčkovem stresu velikokrat sami doživljajo tesnobo in ne znajo dostopati do svojega vira umirjenosti ter zaupanja. Ker ni neke stanovitnosti in dojenček nikoli ne ve, koga bo dobil, je to odlična podlaga za stres tako za dojenčka kot za starša.

V odrasli dobi so osebe bolj negotove in potrebujejo stalne potrditve. Stalno so na trnih tudi, ko gre za partnerske odnose. S partnerjem želijo preživeti vsako sekundo in se na neodzivnost partnerja odzovejo s tesnobo (na primer, če jim partner takoj ne odgovori na sms sporočilo). Pogosto so tudi ljubosumni in ne glede na to kako močno se partnerji teh oseb trudijo, da bi dokazali, da jim je mogoče zaupati, bodo to težko sprejeli vse dokler ne predelajo strahov, ki izvirajo iz otroštva.

3. Izogibajoči stil navezanosti

Čeprav ima starš lahko vse namene, da bi ljubil in skrbel za otroka, mu njegove trenutne okoliščine ne omogočajo globokega čustvenega stika z dojenčkom. Dojenčki so res genialna bitja, saj so sposobni že pri 12 tednih brati odnose in vedo, da njihovi skrbniki niso čustveno na voljo kot vir opore, tolažbe in varnosti. Zato se že v osnovi naučijo obvladovati svoja čustva. Naučijo se, da se bodo počutili slabše, če bodo svoja čustva, stres in tesnobo prinesli nekomu, ki se ne more odzvati na miren, empatičen način, ki se občuti kot varnost.

V odrasli dobi take osebe postanejo preveč dobre v prikrivanju tesnobe, tako da jo ne opazijo ne drugi ljudje in ne oni sami. Pogosto dajejo vtis, da ne potrebujejo nikogar, zato se otepajo resnih zvez. Strah jih je odvisnosti od drugih in bojijo se, da jih bodo drugi prizadeli. Do judi držijo praviloma distanco in se izogibajo kakršnimkoli pogovorom o čustvih. Čeprav si želijo varnega, ljubečega odnosa, velikokrat strah pred najhujšimi možnimi scenariji prevlada. Resnično intimen odnos je praktično nemogoč, dokler oseba ne predela izkušenj iz otroštva.

4. Neorganizirana navezanost

Tu gre za nekakšno kombinacijo preokupiranega in izogibajočega se stila navezanosti. Ti dojenčki so v bistvu poskušali vse, da bi pridobili občutek povezanosti in si opomogli od stresa. Zaradi protislovnega obnašanja staršev, ki so enkrat zelo ljubeči, drugič pa popolnoma distancirani, so se naučili včasih se obrniti na skrbnika, včasih pa so se pomirili sami. Pri tem pa prav zares nič ni delovalo, da bi se počutili varni in pomirjeni.

Tovrstna navezanost je značilna za ljudi, katerih otroštvo je bilo polno travmatičnih izkušenj. Sami nato postanejo zelo nepredvidljivi. Lahko so v enem trenutku celo pretirano ljubeči in takoj v naslednjem trenutku popolnoma distancirani. Ta protislovnost vpliva na vse odnose v njihovem življenju. Čeprav taki ljudje največkrat nimajo stika z lastnimi potrebami ali zelo malo, se vseeno počutijo, da njihove potrebe niso upoštevane, zato s partnerji niso nikoli zadovoljni. Prav tako nimajo nobenega načrta za soočanje s tesnobo, ki se preprosto pojavi, zanjo pa nimajo jasnega zdravila oziroma načina kako tesnobo uravnavat.

Pri odraščajočih dojenčkih, ki niso varno navezani, kar je precejšnje število dojenčkov, se pogosto oblikujejo prepričanja, ki so boleče narave. Na primer: nisem pomemben, ne morem biti ljubljen, nisem ljubeč, preveč sem, moje potrebe so breme, itd. Ker se prepričanja oblikujejo še preden začnemo razmišljati, nosijo veliko moč. Vendar v odrasli dobi do njih ne moremo zlahka dostopati in jih namesto tega le uzakonimo. Tisto, kar je le prepričanje, postane naša resnica o tem kdo smo. In iskali si bomo odnose, partnerske ali prijateljske, ki nam bodo boleča prepričanja še bolj potrdili.

Dobra novica je, da smo ne glede na svoje življenjske izkušnje, zlasti zgodovino odnosov, vsi sposobni preoblikovati svoj stil navezanosti in iz njega izhajajoča prepričanja o tem, kdo smo. Če imamo kasneje v življenju izkušnje v odnosih, ki nam pomagajo, da se počutimo negovane in spoštovane, bolj intimne in povezane, varne in bližje drugim ljudem, potem imamo zelo dobre možnosti, da zmanjšamo ali celo odpravimo nekatere vzroke tesnobe. Včasih pa potrebujemo zunanjo pomoč, pomoč prijatelja, terapevta ali duhovnega mentorja. Potrebujemo nekoga, ki nam pokaže spoštovanje in nam z veliko radovednostjo pomaga predelati kako smo se doživeli. Da se lahko tudi naše skrbi glede tega kdo smo, in skrbi glede tega, kaj smo verjeli, da se bo zgodilo v odnosu, uredijo in zmanjšajo.

Z iskanjem vzrokov za vaše tesnobne občutke vam lahko pomagamo tudi mi, zato nas kontaktirajte za uvodni razgovor.

Če bi rada izvedela več, preberi še:

• Tesnoba in njene tri sestavine
• Pogled na tesnobo skozi oči budizma

Vaša Tjaša, februar 2024