In že smo pri petem nasvetu, ki nas usmerja na kraje, ki nas strašijo. Na to navodilo je potrebno pogledati iz več zornih kotov.

V kontekstu učenj iz 12. stoletja so bili to odvratni kraji kot so ognjišča kjer so zažigali trupla in pokopališča. V današnjem času so pokopališča lepi kraji, lepo okrašeni, niso več odvratni, še vedno so pa malo strašljivi, sploh ponoči, ko je vse tiho. V nas še vedno vzbujajo občutke odpora, napetosti in strahu. Težko si predstavljam zahodnjaka kako sredi noči recitira tantrične in druge rituale na pokopališču kot je to bila, in nekje še vedno je, praksa na vzhodu. Prav tako pogovori o smrti in duhovih v nas vnašajo mešane občutke, predvsem pa kopico strahu.

Drugi vidik katerega bom še naslovila, so naši osebni strahovi, ki so večinoma le napihnjeni. Ko jim damo mesto v naši psihi, se navadno pomirijo. Lovijo nas le dokler od njih bežimo. Kot, če ste kdaj sanjali, da vas nekdo lovi in ste se zavedali, da sanjate in ste nehali bežati in slika se je razblinila in sanje so se zamenjale. Verjetno vas nekaj muči v dnevnem življenju in vas v sanjah nato nekaj lovi, kajne?

Naši možgani imajo eno neverjetno sposobnost, in sicer verjamejo kar hočejo verjeti. Spomnite se kako ste se kot otrok bali strahca pod posteljo ali strahca v omari v medli, temačni svetlobi. Je strahec za vas bil resničen ali ne? Mogoče sta vam dedek ali babica povedala kakšno strašljivo zgodbo o nekom, ki vas bo vzel, če ne boste šli spat ali ste preprosto prezgodaj v otroštvu gledali grozljivko, kot je tista o klovnu. Nič kaj drugače ni, ko odrastemo. Naše misli nas še vedno z veseljem zapeljejo v strahove. Kolikokrat v svojih mislih preigravate najslabše možne rezultate in njihove posledice? Verjetno večkrat kot bi si želeli, a ne?

Potem je tu še stalni boj za preživetje. Prevečkrat sprejemamo odločitve iz nivoja strahu, namesto iz ljubezni. Vem, je klišejsko, vendar zame drži. Mogoče vstopimo v napačen odnos, predolgo vztrajamo v napačni službi, itd. Vendar bodimo nežni s seboj, vse je le proces stalnega učenja.

V te kraje, ki nas strašijo, ali so ti le v naši domišljiji ali pa so resnični prostor, je pa potrebno vstopiti, če želimo malo več svobode in, če se želimo lupiti kot čebula in odkriti našo pravo naravo. Torej, le pojdimo v kraje in na kraje, ki nas navdajajo s strahovi. Ko nehamo bežati, mogoče opazimo, da ni več ničesar kar nas lovi kot le naše lastne misli.

Včasih potrebujemo za vstop v kraje, ki nas strašijo prijazno roko in tu smo za vas tudi mi. Najdete nas pod kontakti. Vabljeni na brezplačni uvodni pogovor.

Vaša Tjaša

Želite prebrati več?

Priznaj vse svoje skrite napake!
Seznani se s tem kar se ti zdi odvratno!
Pomagaj tistim katerim misliš, da ne moreš pomagati!
Spusti vse na kar si navezana!
Pojdi na/v kraje, ki te strašijo!
Čutečih bitij je brezmejno kot nebo. Zavedaj se tega!
Najdi Buda naravo znotraj sebe!