Vedno bolj opažam oglase na raznoraznih medijih, v katerih se ljudje držijo za prsa (za srce) in so oblečeni v neke moderne hipi obleke z nekim hipi nakitom, po možnosti s kristali za čakre ali kaj podobnega in prodajajo »duhovnost« in »osebno rast« skozi knjigo, ki so jo napisali ali tečajem, ki se ga nujno moramo udeležiti. In ob tem se sprašujem, kdaj je duhovnost postala tak hit in trend, da je že uporabljena v komercialne namene in tam tako zelo zlorabljena?

Kot da niso reklame že dovolj, dobim na socialnih omrežjih vabila na tisoč in eno predavanje/ delavnico, kjer me hočejo prepričati, da je z mano nekaj narobe, če nisem srečna in vesela večino mojega časa in da moram nujno nekaj narediti, da to postanem… srečna namreč in 100% izpolnjena in to vedno in povsod.

Ne verjamem, da je to sploh možno, važno in pravzaprav sploh tako zelo pomembno. Me prav zanima, kakšna je sploh njihova definicija sreče. Kaj za te ljudi prav zares pomeni biti srečen? In kakšni ljudje so izven svojih tečajev? Kakšne odnose imajo s svojimi starši, sorojenci in partnerji?

Srečo in veselje lahko doživiš le, če si kdaj že doživel nesrečo in žalost 

Poleg tega se sprašujem, kako to, da niso opazili, da lahko zaznamo srečo in veselje samo v primeru, če sami kdaj doživimo tudi nesrečo in žalost in da sta oba pola enako pomembna. Brez enega ni drugega. Dualnost je pač eden izmed zakonov Zemlje.

Vsekakor je očitno, da se duhovnost in osebna rast danes neverjetno dobro prodajata in da je že vsak drugi učitelj/ica, guru ali šaman/ka. Ali pa je iz nekega nebeškega planeta doma in nas bo vse skupaj osvobodila od nas samih :).

Pri vsem tem mi je pa res žal za vse tiste, ki imajo res dobre programe, ki sicer ne ponujajo čudežev brez truda in instant rešitev, temveč bolj pristno in prizemljeno potovanje v svojo psiho in, ker morajo konkurirati na tem »trgu«.

Pristno in prizemljeno potovanje je prav tako lahko izredno mistično in ezoterično.

Konec koncev, je verjetno že tako prav. Vsak tako ali tako pride do izkušnje, ki jo v danem trenutku potrebuje. Tukaj (na Zemlji) smo najbrž vsi res samo zato, da dihamo, uživamo v vsakem trenutku, imamo drug drugega radi, se spoštujemo in podpiramo pri neštetih podvigih. Če pri vsem tem naredimo še kaj več dobrega zase in za druge, pa še toliko bolje.

P.S. Vse blog objave temeljijo na mojih lastnih izkušnjah in so odsev mojega trenutnega mišljenja.

Tjaša