Vlogo pridne punčke dobro poznam. Del te vloge je, da dajaš potrebe drugih pred svojimi. To v partnerstvu izgleda tako, da čim se partner potoži, se razjezi zaradi nečesar kar mu ni prav, te obtoži nečesa ali enostavno hoče nekaj, je v trenutku vsa moja pozornost pri njemu. Takoj grem v reševanje njegovega problema. V primeru obtoževanja je moja prva reakcija dvom in misel kaj sem naredila narobe… in medtem, ko je vsa moja pozornost na njem, se jaz kot oseba izgubim. Kar sem tisti trenutek počela, spustim z rok. Kar sem si želela, dam na stran – bom že potem. Ugodim drugemu, nase pozabim in se tako poslovim od pristnega odnosa.

Izguba stika s sabo in njim 

V teh situacijah gre moje telo v krč, pod katerim tli strah.  Na pomoč strahu skoraj vedno prijezdi jeza. Ampak ta jeza ni tista konstruktivna jeza, ko se zavedaš kaj ti je pomembno v tistem trenutku in poskrbiš za svoje meje in potrebe. Ne, to je jeza iz nemoči, ko preložim odgovornost na partnerja, da je on s svojim obnašanjem kriv za moj stres. Kot odgovor na to kar on hoče, kar mu ni prav, grem v napad ali v obrambo, kjer opravičujem sama sebe za to kar sem ali nisem naredila. Vlogi žrtve in tirana zaplešeta in vsak na svoj način pričakujeta (nezavedno), da bo drugi poskrbel za njegove potrebe.

Ko partnerju vedno znova ustrežemo, čeprav si tega v resnici ne želimo, temu lahko sledi zamera, umik, kujanje ali čustvena oddaljenost. Takrat lahko naše vedenje postane način, kako posredno sporočamo svojo bolečino ali skušamo doseči, da bi drugi vendarle poskrbel za nas. Ampak drage ženske, za naša čustva in počutje, žal ne more nihče drug prevzeti odgovornosti. Nevrobiološko gledano se naše čustvene reakcije oblikujejo kot preplet delovanja živčnega sistema, preteklih izkušenj, naučenih prepričanj, osebnosti in trenutnega konteksta. Drugi so s svojim obnašanjem samo sprožilci. Ukvarjati se s partnerjem, kako bi se moral on spremeniti, da bomo me srečne, je slepa ulica.

Lahko pa imaš za sabo že nekaj dela na osebni rasti in ti zavedanje svojih potreb in postavljanje mej ni novo. Potem se ti v takih situacijah prižge lučka, da rabiš postaviti mejo in v tebi zraste jeza iz katera potem na silo poskrbiš za svojo potrebo. Partnerja pa v tem dojemaš kot negativca, kot nekoga, ki ti krati tvoje pravice in potrebe. Takrat ne vidimo več človeka pred sabo, ampak predvsem svojo zgodbo o njem.
V takšnih trenutkih izgubimo stik – tako s sabo kot z njim. En drugega vidimo skozi svoje strahove, obsodbe in pričakovanja.

Vračanje v stik

Stik se vzpostavi, ko sem zmožna prepoznati kaj je meni pomembno in sem hkrati radovedna kaj je njemu pomembno. Vem, da za svoje potrebe sva najprej vsak sama odgovorna in da je res lepo če lahko doprineseva en drugemu, da pa je zdravo in normalno, da vedno ne gre. In takrat postavimo tisti ne in ob tem ni občutkov krivde, ki prihajajo iz nezdravega prevzemanja odgovornosti za počutje drugega.

Kljub vsemu razumevanju teorije, pa sem sama začela pridobivati kapaciteto za tak stik, šele ko sem skozi leta terapij začela spuščati nepodpirajoča prepričanja o sebi, ki so več ali manj ciljala na lastno vrednost, na varnost v sebi in na lastno moč. Ob tem pa se je in se še vedno gradi moja bolj celovita in postavljena osebnost.

In mislim, da je to največji premik. Ne premik iz pridne punčke v žensko, ki zna postaviti meje. Ampak iz izgube sebe v odnos, kjer lahko ostanem zvesta sebi in sem hkrati odprta do drugega.

Kako se vrniti k sebi, ko se v odnosu izgubiš

Ko se zaveš in čutiš, da greš v odnosu kontra sama sebi, lahko probaš slednje.

• Imej v mislih, da nič ne gori in da se svet ne bo podrl, če ne odreagiraš takoj.
• Potegni svojo pozornost od drugega vase in preveri kaj se ti dogaja. Kaj čutiš? In skušaj prepoznati kaj ti je prav zares pomembno pod temi občutki in čustvi (npr. vrednost, mir, varnost, svoboda, enakovrednost, red, vzajemnost..)
• Če tega ne zmoreš, ker je čustvena reakcija v tebi preglasna razmisli ali se lahko umakneš iz situacije (npr. “Ej, zdaj sem razburjena. Ko se pomirim, lahko nadaljujeva ta pogovor.”) in najprej sama sebi nameniš empatijo. Bodi s sabo, izberi svoje načine, za katere veš, da te pripeljejo nazaj k sebi. Vzemi si toliko časa dokler nimaš jasnosti, kaj ti je pomembno v tej situaciji in kako lahko za to poskrbiš. 
  Meni pomaga, da si dovolim čutiti vihar v sebi, se objamem v njem, predvsem pa, da si dovolim biti iskrena s sabo in se soočiti s tistim ranljivim delom sebe, ki ga ščiti moja jeza. Ker ravno ta ranljiv del mene mi odpre most, kjer se lahko s partnerjem ponovno srečava.
• Ko imaš jasnost kaj ti je pomembno si preden se vrneš v pogovor, postavi še eno vprašanje.
  Ali me poleg želje, da povem svojo resnico, iskreno zanima tudi resnica drugega?

Zame je to prostor, kjer se začne odrasel, pristen odnos, ki ni več pogojen z otroškimi ranami. In ja, nimam vedno kapacitete za tak pogovor. Ko pa zmorem, se pa vedno vzpostavi bolj resničen, ranljiv prostor med nama, kjer se ponovno poveževa.

Če si tudi sama na poti k bolj pristnim odnosom in razmišljaš, da bi ob tem imela podporo, te vabim na brezplačen 20-minutni spoznavni pogovor. To je prostor, kjer boš lahko slišana, kjer bova raziskali, kaj se dogaja pri tebi, in preverili, kako bi te lahko na tej poti podprla.

👉 [Prijavi se na brezplačni pogovor]

Adriana