Priznam, nikoli mi ni bilo všeč prejemati nasvete od drugih, razen v primeru, če nisem za nasvet prosila. Večkrat sem na nasvete gledala tudi kot na kritike in na subjektivne poglede osebe, ki svetuje.

Nasveti in mnenja izhajajo iz lastnih življenjskih izkušenj, potreb in filozofij tistega, ki nasvet daje. Vse to se pa lahko zelo razlikuje od mojega dojemanja sveta, potreb, pogledov in izkušenj, torej od moje »realnosti«. Čeprav se zavedam, da nasveti večinoma izhajajo iz človeških potreb po stiku in pomoči drug drugemu, se vseeno sprašujem ali je dajanje nasvetov res dobra in učinkovita pomoč? Nasveti so zame vseeno preveč subjektivno obarvani in pravzaprav nosijo sporočilo bolj osebi, ki nasvet daje, kot osebi, ki nasvet prejema. Meni osebno pripovedujejo bolj zgodbo o njih samih kot o meni.

Jaz se dajanju trdnih in dokončnih nasvetov ljudem izogibam. Zavedam se, da nisem preživela življenja v njihovih čevljih in ne gledam skozi njihove oči. Na podlagi lastnih izkušenj pa prav zares ne morem vedeti s popolno gotovostjo kaj je najboljše za to osebo. Pa tudi nimam neomejene količine modrosti in sočutja. Lahko pa s postavljanjem vprašanj pomagam, da si oseba sama sebi postavi za njo pomembna vprašanja in najde tudi odgovore na njih.

Postani sam sebi najboljši svetovalec

Način ali tehnika, ki je meni zelo pri srcu je, da pogledam na situacijo, ki je potrebna nasveta, od zunaj. Da pomislim na sebe kot na tretjo osebo, torej, da si predstavljam, da na situacijo gledam od daleč. Nevpleteno in bolj objektivno. Kot bi gledala film. In iz te distance se vprašam, kje se je zalomilo in kaj bi si svetovala v tem trenutku? In počakam na odgovore. Če v enem trenutku ne morem gledati na dogodek objektivno, prespim in se vrnem k dogodku kdaj drugič. Po mojem mnenju je takšen pristop bolj učinkovit kot poslušanje in upoštevanje nasvetov drugih.

Zato vas prosim “nasvetodajalci”, ne dajajte mi nasvetov, če zanje ne prosim.

Tjaša, 31. 8. 2018