Besedilo je povzeto po knjigi Eros v ujetništvu pisateljice in terapevtke Esther Perel.

Pogovor ni vedno edina pot do zbližanosti.

Intimnost smo začeli prepoznavati kot temeljno človeško potrebo šele takrat, ko je postala težje dosegljiva. Z industrializacijo in ločitvijo dela od družinskega življenja smo postali bolj osamljeni in manj povezani. Zgovorno je, da v okoljih, kjer ljudje živijo v razširjenih družinah ali v tesnih skupnostih – denimo v Tokiu, Džibutiju ali v četrti Queens v New Yorku – osamljenost ni tako izrazita. Posledično so tam ljudje tudi manj dovzetni za ideal intimnosti, kakršnega goji zahodni srednji razred.

V zahodni družbi je intimnost postala nekakšen protistrup za življenje v vse večji osami. Toda prav v času, ko se je naša potreba po intimnosti okrepila, se je naša predstava o njej zožila. Danes se predvsem pogovarjamo, ne pa več skupaj obdelujemo zemlje, gradimo hiš ali sodelujemo v vsakdanjih opravilih. Poveličujemo besedno sporazumevanje in pogosto naivno verjamemo, da se naše bistvo najčisteje izraža prav skozi besede.

Intimnost skozi pogovor in ženska vloga pri tem

Sodobna intimnost se tako pogosto razume kot poglobljen pogovor, v katerem razgalimo svojo najbolj osebno in zasebno plat – čustva. Partner naj bi bil pri tem pozoren poslušalec, ljubeč, razumevajoč, sprejemajoč in neobsojajoč. Intimnost smo zožili na govor in čustveno razkrivanje.

Ta poudarek na govorjeni intimnosti se ni pojavil naključno. Razvil se je vzporedno z vse večjo ekonomsko neodvisnostjo žensk. Ko ženske niso bile več finančno odvisne od moža in jim ni bilo več treba vztrajati v nesrečnih zvezah zaradi družbenih pritiskov, so od partnerstva začele pričakovati več. Brezpogojno garanje in tiho prenašanje sta postala nesprejemljiva. Zamenjalo ju je pričakovanje obojestransko zadovoljujoče čustvene povezanosti.

Ko je družba potrebovala nove načine ubeseditve bližine, so ženske prispevale svojo bogato iznajdljivost na področju verbalne komunikacije. Stoletja omejenega dostopa do moči so iz žensk naredila strokovanjakinje v oblikovanju odnosov.

Intimnost skozi neverbalno komunikacijo

Toda poveličevanje »intimnih pogovorov« ima tudi svojo senčno plat. Nadvlada govorjene besede ima pogosto izrazito ženski predznak, ki moške postavlja v podrejen položaj. Družba je moške tradicionalno vzgajala k delovanju, tekmovalnosti in neustrašnosti. Izražanje čustev pri zahodnem moškem dolgo ni veljalo za cenjeno, niti za zaželeno lastnost. Zato se v intimnih pogovorih številni moški počutijo zmedene ali neustrezne.

Velik del moške identitete temelji na samoobvladovanju in neranljivosti. Te omejitve moške pogosto usmerjajo k drugačnim oblikam izražanja sebe – skozi telo. Spolnost in erotika jim omogočata stik z lastno nežnejšo platjo. Telo je naš prvotni, materni jezik in za mnoge moške ostaja edini še neizprijen jezik zbliževanja. Skozi seks lahko doživijo čisti užitek povezanosti, ne da bi potrebe, ki jih težko ubesedijo, morali vkleniti v zapor besed.

Privrženci intimnih pogovorov (pogosto, a ne vedno, so to ženske) druge jezike bližine težje prepoznajo. Zato se počutijo zapostavljene, kadar se jim partner ne želi »odpreti« na način, ki ga same razumejo kot edino legitimnega. V takšnem ustroju se sprememba skoraj vedno pričakuje od negovorca, namesto da bi se večja prilagodljivost zahtevala tudi od govorca. S tem se močno zmanjša pomen neverbalne komunikacije: drobnih pozornosti, prijaznih gest, telesne bližine in skupnih projektov sodelovanja. Včasih lahko nasmeh ali pomežik ob pravem trenutku izrazita več prepleta in sozvočja kot dolge razlage.

Posledice nadvlade govora pri intimnosti

Če ena od posledic nadvlade govora moške pušča v slabšem položaju, druga ženske ohranja ujete v potlačeni spolnosti. Poudarjanje govora kot glavne poti do intimnosti zanika izrazno moč ženskega telesa. Krepi idejo, da je žensko spolno poželenje legitimno le, kadar je zasidrano v odnosu – da se ženska telesnost lahko »odkupi« samo skozi ljubezen.

V preteklosti ženske spolnosti in pameti niso povezovali. Patriarhalna družba je žensko telo nadzorovala, njeno spolnost pa omejevala, da bi preprečila njen kvarni vpliv na moško krepost. Ideal moralne ženske je bil povezan s čistostjo, žrtvovanjem in šibkostjo. Njena zlobna dvojčica – sukuba, hotnica, priležnica ali čarovnica – pa je predstavljala zemeljsko, čutno in odkrito pohotno žensko, ki se je v zameno za živahno spolno življenje odpovedala kreposti. Živahno spolno življenje je bilo izključna domena moških. Spolna svoboda je bila stoletja privilegij moških.

Ženske so se ves čas poskušale izviti iz te razcepljenosti med krepostjo in slo ter se s to krivico spopadajo še danes. Ko dajemo prednost govoru in zapostavljamo telo, nehote sodelujemo pri ohranjanju te ujetosti.

Ne glede na to, v katerem izraznem jeziku se sami najdemo, ostaja ključno povabilo isto, da se odpremo jeziku svojega partnerja, četudi nam je tuj ali neprijeten. Da se učimo drug od drugega in se povezujemo skozi skupne potrebe, ki se skrivajo pod različnimi oblikami izražanja – potrebo po intimnosti, bližini, povezanosti in navsezadnje ljubezni.

Veliko ljudi ob teh temah ugotovi, da v odnosih pogosto govorimo mimo drug drugega – ne zato, ker ne bi želeli bližine, temveč ker jo iščemo v različnih jezikih. Včasih že to spoznanje prinese olajšanje. Včasih pa se pod njim odprejo vprašanja, ki jih je lažje raziskovati v varnem, nevtralnem prostoru.

Na pogovorno terapijo ni treba priti z jasnimi besedami ali izdelanimi mislimi. Dovolj je občutek, da nekaj ni v ravnovesju – v odnosu, v telesu ali v tebi.
Če želiš, lahko začneva s 20-minutnim brezplačnim pogovorom, kjer ni pravih ali napačnih načinov izražanja.

👉 [Prijavi se na brezplačni pogovor]

Adriana