Med »Tako je bilo včasih… « pogovorom sem nekega lepega poletnega dne bolje spoznala svojega očeta. Moj oče ima včasih modre nasvete, včasih pač ne. Modre deli takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tako sva na ta dan govorila o tem kako je on odraščal in kako jih je zeblo ponoči, ker hiše niso bile dobro izolirane in je skozi okno vedno malo vleklo. Razlagal je, da je bilo življenje lepo, čeprav niso imeli dosti in pravzaprav tega sploh niso opazili ali zaznali. Zadovoljni so bili. Potem sva prešla na današnji čas in na to, da danes živi v precej boljši hiši. Pa pravzaprav pogovor ni zares tekel o materialnem bogastvu temveč o napredku od njegovega očeta, do njega in do mene. In kako je edino prav, da sem jaz kot njegova hči boljša oseba od njega.

Vzgajaj svojega otroka tako, da te bo nekoč prerastel, enako kot učenec preraste učitelja.

Govorila sva tudi o vzgoji in spremembah, ki jih je na tem področju opazil skozi svoje življenje. Njegovo mnenje je, da mora starš tako vzgajati otroka, da ga bo ta prerasel. Seveda ne govorim o centimetrih, temveč o tem, da bo boljši človek kot je njegov oče in njegova mati. Da bo empatičen do sočloveka in narave ter, da se bo znal vživeti v drugega človeka. Da bo nežen in dovolj pogumen, da bo sebi in drugim dal svobodo do lastnega razmišljanja, delovanja in življenjskih izbir. Da bo bolje prepoznal svoja čustva in se jih naučil izražati. Da ne bo agresiven in vsiljiv ter ne bo metal polena drugim pod noge temveč ga bo vodila želja po sodelovanju. Da bo močan, ne pa krut. Da bo videl, da je svet več kot je on in pravzaprav se ves njegov svet dogaja le v njem. In predvsem, da bo srečen. Pa vi, znate svoje otroke to naučiti? Vam je to sploh pomembno?

Na žalost pa preveč staršev nima takšne vizije za svoje otroke kot jo ima moj oče zame.

Mogoče bi si morali za svoje otroke želeti, namesto, da bo zdravnik, da bo srečen in namesto, da bo imel veliko premoženja, da bo sočuten in ljubeč. Konec koncev vsak vsaj malo zaveden človek kmalu opazi, da mu statusni simbol in velika hiša ne prinašata trajne sreče, saj se trud, da oboje ohrani kmalu sprevrže v breme. In če tega sploh nima s kom deliti, potem tako ali tako vlaga energijo na napačne konce.

Starši postavite si vprašanje:

“Kaj si želim za svojega otroka? Da bo imel fokus na pridobivanju premoženja in statusnega simbola in s tem povezane stiske in stresa ali na tem, da bo preprosto srečen?”.

Kajti “Sreča je precenjena” lahko trdi le tisti, ki jo je v popolnosti izkusil.

P. S. Vse blog objave temeljijo na mojih lastnih izkušnjah in so odsev mojega trenutnega mišljenja.

Tjaša, 19. 9. 2018