Čas je ZDAJ!

Kolikokrat sem se spraševala, ali imam dovolj znanja, dovolj samozavesti, dovolj dobro izgledam, dovolj časa, denarja, je soba v kateri spim prave barve 🙂 … da bi naredila nekaj, na primer začela z uvajanjem sprememb v svoje življenje, z umetniškem izražanjem življenja v meni ali z novo karierno potjo.

Na koncu sem prišla do odgovora, da je čas zdaj in zdaj in zdaj in zdaj in še vedno je čas. Vedno je pravi čas! Kar se moram odločiti je le, ali bom še naprej komplicirala in iskala razloge zakaj ne, ali bom preprosto rekla JA, čas je ZDAJ in zaupala, da se bo pa le enkrat nekaj razvilo iz tega. Pa tudi, če to ne bo tisto kar sedaj upam in želim, da se bo, je OK.

Seveda se mi pri tem vedno pojavijo ovire. Ko mi že uspe neki osebni preboj, neki uvid, neka sprememba in dobim od okolice tudi pozitivno potrditev, da je to to, se mi ponavadi spet oglasi neki glasek v glavi, ki mi našteva omejitve. Včasih je ta glasek »od mame«, neko prepričanje, vzorec ali vrednota, ki mi jo je vcepila v glavo (na primer »je treba veliko delat, če želiš kaj zaslužiti« ali pa »to se za žensko ne spodobi«), včasih je vzorec od nekoga drugega. In te miselne koncepte ali vzorce je treba spremeniti, torej se dobesedno preprogramirati.

Načini, ki mi pomagajo, da se “ponovno spravim na noge”:

  • redna meditacija;
  • moj pasji guru Ori (naš pes) včasih vstopi v igro in reši zagato,
  • pogovor z nekom, ki mu zaupam ali terapija,
  • fizična dejavnost, na primer hitrejša hoja ali tek, da sprostim to energijo (na primer jezo vrnem nazaj materi Zemlji, ko zabijam noge v tla), itd..

Na poti do spremembe se »OBRAČAM PROTI SONCU IN PUŠČAM SENCI*, DA PADA ZA MANO«. Izzive, ki se pojavljajo skozi celo moje življenje, pogledam takrat, ko se zgodijo in si večinoma časa ne delam še dodatnih problemov. Ko pa je le treba pogledati senco, se z njo pogovorim in jo vprašam kaj mi hoče povedati, pokazati, izraziti. In ravno ta pogled v senco mi največkrat da dolgoročno takšna lepa darila, da me včasih zanese, da bi samo še senco gledala.

Včasih pa je potrebna le prava pesem, da me vrže ven iz mojih dram. Ena izmed teh pesmi je iz filmske glasbe animirane risanke Home (Dom), z naslovom Towards the sun (Proti soncu), ki se začne tako:
Turn your face towards the sun (obrni svoj obraz proti soncu)
Let the shadows fall behind you (naj sence padejo za tabo)
Don’t look back, just carry on (ne glej nazaj, nadaljuj)
And the shadows will never find you (in sence te ne bodo nikoli našle)

*SENCA: vse kar me moti na sebi, na drugih in v svetu

Tjaša Gulje, 13. 2. 2019