„Ma ne jokat. Saj ni hudo,“ slišim od skrbnikov malih otrok na igralih, v trgovinah, doma pri svojih starših. Z dobrim namenom, da otroka potolažimo, mu v resnici sporočamo, da ni OK jokati in da to kar čuti in kako dojema situacijo, da ni realno. Zatiramo mu pristno izražanje in mu krhamo zaupanje vase, v svoje doživljanje.

„Ne jokat. Ne se jezit. Ne kričat…,“ vse to vodi do tega, da otrok slej ko prej neha pristno izražat svoja čustva in potrebe, kar je temelj čustveno psihičnega zdravja. In še več. Kar se ne izrazi se samo nabira in nabira ter daje svojo težo našim življenjem. Izrazi se, ko najmanj pričakujemo in običajno se niti več ne spomnimo in razumemo od kje iznenada vsa ta jeza, žalost, apatija… Kar ni izraženo, kar potiskamo proč, obračamo hrbet, prav zares ne gre nikamor. Danes že dobro vemo, da se nepredelana čustvena energija izraža tudi na fizični ravni, na telesu.

Neizraženo ne gre nikamor

Na prvi terapiji z mojo terapevtko sem govorila o sebi in omenila tudi smrt mojega brata, ki se je zgodila že dvajset let nazaj. Izgubo sem predelovala na različne načine in se končno, tri leta nazaj na delavnici postavitev družine, pomirila z njo. Ampak, ko sem dogodek izgube brata omenila terapevtki, so se mi ob njeni sočutni in varni prisotnosti ulile solze in lile. Videla sem, kako so to solze, ki sem jih zadrževala prve mesece po smrti ob prisotnosti staršev, družine, prijateljev, v šoli. Neizraženo žalovanje in bolečina prav zares nista šli nikamor. Takrat sem se trudila biti močna, ne obremenjevati starše, prijatelje in čutila sem sramoto ob izražanju joka.

V knjigi “O duhu in vodi” afriški šaman opisuje kako, ko nekdo v vasi umre, se zbere cela vas in vsi jočejo na glas. Če se prav spomnim, celo tri dni. Takrat gre ven ne samo žalovanje za preminulim, ampak tudi žalost in trpljenje, ki ga vsak posameznik doživlja v vsakdanjem življenju. Še posebej se mi je vtisnil v spomin njihov pregovor, ki pravi, da je človek, ki ne izraža žalosti in joka, nevaren človek.

Dovolimo sebi in otrokom pristno izražanje, da smo to kar smo.

Namesto, da otroku skušamo zatreti jok z bonboni in ptičkami na drevesih, bodimo z njim, objemimo ga, če to rabi in skušajmo razumeti kaj doživlja. Artikulirajmo mu: „Si padel? Te boli? A si se ustrašil?“. Ali pač karkoli kar ponazarja situacijo in njegovo doživljanje. Ko priznamo njegovo stisko, ko je viden, razumljen in čuti našo podporo, se bodo solze same posušile.

In nič drugače ni z nami. Bodimo sami sebi ob strani, ko privrejo na površje muhasta razpoloženja, težka čustva in misli. Vzemimo si čas zase, objemimo se in dovolimo si, da se vse izrazi. Pod vsemi temi oblaki žarijo naši diamanti.

Adriana

https://www.mklj.si/priporocamo/knjige/item/18255-o-vodi-in-duhu