Kolikokrat ste že slišali, da s svojimi mislimi oblikujemo svoj svet? Jaz neštetokrat. Naša prepričanja dirigirajo naše vedenje, ki z okolico soustvarja realnost, kot jo sami doživljamo. Da si gradimo boljši svet, je prva komponenta sigurno delo na prepričanjih, ki jih nosimo o sebi in svetu in nas ovirajo. Ta teden se mi je pa usedla še ena pomembna komponenta kreiranja svojega življenja. Morda se bo kdo prepoznal v njej in vas vabim, da podelite svoje izkušnje. Tej komponenti bom zaenkrat rekla kar odprtost na „nemogoče“.

Prepričanja

Za delo na prepričanjih obstajajo razne vrste psihoterapije in precej variant raznih tehnik in metod. Sama prisegam na TCT terapijo, ki se tega loteva ne samo tako, da se plevel poreže ali pa da vsadimo zdravem rožico in jo vztrajno zalivamo, da bo enkrat morda prerasla plevel. TCT terapija gre dejansko do samih korenin vzorca, kjer z občutenjem ter uvidom v katere vse pore tvojega življenja se vzorec razteza in vpliva in končno, kako nam navidezno služi, da se ga sploh oklepamo. Ob taki stopnji zavesti je potem dosti lažje nekonstruktivno prepričanje spustit in dat prostor nečemu kar dejansko služi življenju. Na vzorcih oziroma svoji senci je vsekakor dobro delati.

Odprtost na “nemogoče”

Z našimi mislimi si vsak dan znova določamo kaj zmoremo, kaj ne zmoremo, kaj je za nas mogoče pa tudi kaj lahko dobimo od okolice, pričakovanja kako bo kaj potekalo, kaj se bo zgodilo, obrnilo. Kaj pa, če se v enem trenutku ujamemo v svojih omejitvah in se zavestno odpremo na tisto kar bi si v tem trenutku srčno želeli, čeprav se umu zdi nemogoče.

Na poti k pediatru

Tako sem imela izkušnjo, kaj se lahko zgodi, če se v enem trenutku zavem omejitve mojih pričakovanj, predvidevanj in se odločim, da jih izpustim. Da se odprem na to, kar je bilo v tistem trenutku v mojemu srcu živo in pomembno. Ne bom lagala, da je um med tem glasno ribal, kot računalnik iz leta 1990. Zgodba je pa taka.

S hčerko smo se vozile k pediatrinji na že enkrat prestavljeno cepljenje. Med vožnjo opazim, da me črviči po trebuhu. Strah. Strah me je bilo ker hčerka, vse od travmatične izkušnje, ki jo je doživela lani septembra na pediatrični kliniki, ne pusti fizičnega kontakta ljudem v belih in modrih haljah. In ti na silo narejeni pregledi s kričanjem in upiranjem res niso v skladu s spoštovanjem integritete in telesa, ki ju želim hčerki. V tem trenutku mi je bilo pomembno nenasilje do moje hčerke.

Ko sem to spoznala, so me takoj bombardirale misli, da kako to pač ni mogoče, glede na prejšnje izkušnje, vse od pediatrične klinike naprej. S temi mislimi v ozadju sem dala namero, da naj bo današnji pregled za hčerko čim manj nasilen. Stop! Nekaj v meni, očitno nekaj bolj modrega kot moj um, mi je govorilo, pojdi na vse. Kaj si zares želim? Ja prav zares si želim sploh nobenega nasilja med pregledom hčerke. OK.

Preskok v odprtost

Spustim vse omejujoče misli za tisti trenutek in dam jasno namero, da bo dejansko pregled pri zdravnici popolnoma brez nasilja. Zdravem vklopim še reiki za podporo in prosim vodnike za pomoč.

Hčerki sem že noč prej in tisto jutro povedala kam gremo in kako bo potekal pregled. Da ji bo poslušala srčko, pogledala ušesa… Ko smo hodile do ambulante sem pogovor ponovila. In prvič od tistega dogodka na pediatrični kliniki, je bila čisto pri miru in dovolila. Ko ji je zdravnica brez opozorila hotela potipat bezgavke, se je že uprla. Pa sem jo malček odmaknila in smo ji z zdravnico skupaj povedale, kaj bo sedaj in je spet pustila. Kar nisem mogla verjet, res sem bila vesela. Sledil je za moj um še težji korak, cepljenje. Spet ji povem: „Eko, sedaj pa še cepit, bo malo neprijetno, boš dobila pikico na roko in potem eno veliko belo flikco“. Trenutno je velika oboževalka razno raznih nalepk, hanzaplastov in povojev. Na moje presenečenje je lepo držala roko in čakala na novo veliko belo flikco. Ko jo je dobila, je bila vsa vesela.

Nobene solzice, nobenega kričanja. Kar se mi je zdelo popolnoma nemogoče, se je uresničilo.

Elementi soustvarjanja realnosti

Kaj vse, iz mojega vidika, prispeva k temu, da sami kreiramo svoja življenja, da imamo škarje in platno v svojih rokah.

• Najprej prisotnost. Da se znamo v toku življenja ustavit in se vprašat ali mi je OK tako? Sem zadovoljna/en s svojim življenjem? Kaj si pa zares želim? Da se zavedamo svoje kletke (in delamo na njej) ter hkrati neomejenosti obstoja, svobodo izbire.
• Biti prisoten, zasidran v svojem telesu. Naše telo je odličen inštrument, ki nam znova in znova kaže, koliko zares sledimo svojemu srcu ali pa tolčemo ob stene svoje kletke. Karkoli se dogaja v našem telesu, je potrebno naše pozornosti, našega sprejemanja in spuščanja.
• In končno odprtost, da obstaja nekaj več kot trenutna ujetost v svoji kletki.

Razjasnimo si točno kaj si želimo v srcu in dajmo ven čisto namero v kateri smo trdni. Spustimo vse omejitve in pričakovanja in hkrati smo odprti na novo, neznano. V taki naravnanosti um postane bolj fleksibilen in ustvarjalen in nemogoče se lahko realizira. Ne podcenjevat moči jasne in trdne namere, ki pride iz srca. Ta energija je dosti bolj živa in potentnejša kot suhe vetraste misli in njihovi kompanjoni sočna čustva.

Adriana