Iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi – Clarissa Pinkola Estes

UVOD

Številna ljubezenska razmerja razpadejo zaradi nesposobnosti, da bi se soočili z Okostnjakinjo in jo odvozlali. Da bi ljubili, moramo biti modri, ne samo močni. Moč izvira iz duha. Modrost izvira iz izkustva z Okostnjakinjo.

Del vsake ženske in vsakega moškega se upira spoznanju, da ima Smrt v vsakem ljubezenskem razmerju pomembno vlogo. Hlinimo, da lahko ljubimo, ne da bi umirale naše iluzije o ljubezni in ne da bi umirala naša površinska pričakovanja. Pretvarjamo se, da naša očaranost in najljubši vzgibi ne bodo nikoli umrli. Toda v ljubezni, psihično gledano, je vse razstavljeno. Čeprav se ego upira, mora biti tako.
Kaj umre? Iluzije umrejo, pričakovanja umrejo, pohlep, da bi imeli vse, želja, da bi imeli samo lepo, vse to umre. Ker se ljubezen vedno spusti v naravo Smrti, je jasno, zakaj predanost drugemu zahteva toliko dušne moči in zavzetosti. Ko se zapišemo ljubezni, se zapišemo tudi vstajenju Okostnjakinje z vsemi njenimi nauki.

Zgodba se dogaja v prastarem eskimskem okolju. Mary Uukulat, jo je literarno predelala iz kratke petvrstične pesmi.

OKOSTNJAKINJA

Naredila je nekaj, česar njen oče ni odobraval, čeprav so že vsi pozabili, kaj je bilo. Toda oče jo je odvlekel na čeri, pahnil čeznje in v morje.  Tu so ribe oglodale njeno meso in ji iztaknile oči. Vodni tokovi na dnu morja so neusmiljeno premetavali njeno okostje.

(PRVA OBDOBJA LJUBEZNI
Naključno odkritje zaklada)

Nekega dne je prišel v zaliv ribič, namenjen na ribolov, pravzaprav so nekoč mnogi prihajali tja. Toda ribič je živel daleč od zaliva in ni vedel, da se ga krajevni ribiči izogibajo in pravijo, da v njem straši.
Ribičev trnek je potonil v vodo in se zataknil nikamor drugam kot med Okostnjakinjina rebra. Ribič je pomislil: „O, tokrat sem pa ujel nekaj velikega! Imam jo!“ Razmišljal je, koliko ljudi bo velika riba nahranila, kako dolgo jo bodo jedli, koliko časa mu ne bo treba ribariti. In ko se je naprezal z veliko težo na koncu trnka, je morje vzvalovalo in se spenilo. Njegov kajak se je zamajal in se stresel, kajti ona, ki je bila spodaj, se je hotela sneti. In bolj ko se je trudila, bolj je vozlala vrvico. Naj je naredila karkoli, neizprosno jo je vlekel kvišku, vlekel jo je za kosti njenih reber.
Ribič se je obrnil, da bi vrgel mrežo, zato ni videl njene gole glave, ki je pokukala iz valov, ni videl majhnih koralnih bitij, ki so se lesketala na njeni lobanji, ni videl rakcev na njenih starih slonokoščeno belih zobeh. Ko se je z mrežo v roki obrnil, je bilo na površini že vse njeno telo, kakršno je bilo, na njenih dolgih sekalcih je obviselo na kljunu.

(Lov in skrivanje)

„Ah!“ je zavpil ribič in srce mu je padlo v hlače, s hrbtom dlani si je v strahu prekril oči, ušesa so mu svetlo rdeče zažarela. „Ah!“ je zavreščal in ji z veslom sunil s kljuna in začel kot nor veslati proti obali. Ni videl, da je zavozlana v njegovo vrvico, zato se je še toliko bolj bal, kajti zdelo se je, kakor da stoji na prstih, ko ga preganja po vsej dolžini do obale. Naj je še tako cikcakal v svojem kajaku, ostala je tik za njim in njen duh se je v oblakih pare valil nad vodo in z rokami je mlatila okrog sebe, kakor da bi ga hotela zgrabiti in zvleči v globine.
„Ahhhh!“ je zastokal, ko je priveslal do kopnega. V enem skoku je bil iz kajaka, trdno je držal svojo ribiško palico in tekel. Koralno belo truplo Okostnjakinje, še zmeraj ovito z ribiško vrvico, mu je topotalo tik za petami. Planil je čez skale in ona mu je sledila. Tekel je čez zmrzlo tundro in ostajala je tik za njim. Tekel je čez meso, razloženo, da bi se posušilo, in ga v svojih muklukih zdrobil na koščke.
Ves čas mu je bila za petami, pravzaprav je pograbila nekaj zmrznjenih rib, ko jo je vlekel za sabo. Začela jih je jesti, kajti že dolgo ni imela ničesar v ustih. Nazadnje je ribič pritekel do svojega igluja, se sklonil, hitro zlezel skozi odprtino in na vseh štirih priplezal v notranjost. Obležal je v temi, sopel in hlipal, srce mu je razbijalo kot boben, mogočen boben. Naposled rešen, oh, na varnem, da varen, hvala bogovom in vsemogočni Sedni, varen … naposled.

(Razpletanje skeleta)

Toda, ko je prižgal oljenko, je bila – bilo – tam. Ležala je na snežnih tleh, s peto čez ramo, kolenom med rebri, stopalom čez komolec. Pozneje ni mogel pojasniti, kaj je bilo, mogoče je svetloba plamenov omehčala njene poteze, ali pa je bilo krivo to, da je bil tako samoten. Občutek nekakšne naklonjenosti je obarval njegov dih in počasi je iztegnil svoje sajaste roke in jo z besedami, nežnimi, kakršne govori mati otroku začel odvozlavati.
„Oh, na, na na.“ Najprej je odmotal prste na nogah, nato gležnje. „Oh, na, na, na.“ Odvozlaval je dolgo v noč, nato jo je odel v krzno, da bi ji bilo toplo. In Okostnjakinjine kosti so bile poravnane, kot morajo biti pri človeku.
Zatipal je za kremenom v svojih usnjenih zavihkih, si izpulil nekaj las, da bi ogenj močneje gorel. Zdaj pa zdaj jo je ošinil s pogledom, ko je oljil dragocen les ribiške palice in na novo navil vrvico. In ona, ovita v krzno, ni izdavila niti besede – ni si drznila -, da je lovec ne bi odvlekel ven in je sunil s skal in zlomil njene kosti na koščke.

(Spanje zaupanja in dar solze)

Moškemu se je začelo dremati, zlezel je pod kože in kmalu sanjal. Ko ljudi spijo in sanjajo, jim včasih spolzi solza iz oči; nikoli ne vemo, kakšne sanje jo prikličejo, vemo pa, da sanjajo nekaj žalostnega ali koprnečega. In to se je zgodilo tudi moškemu.
Okostnjakinja je zagledala solzo, ki se je zableščala v svetlobi plamenov, in nenadoma jo je zgrabila huda žeja. Zazvončkljala je in zarožljala in se splazila nad spečega ribiča in prislonila ustnice k njegovi solzi. Tista edina solza je bila kot reka in pila je in pila in pila, dokler ni utešila žeje, ki jo je mučila toliko let.

(POZNEJŠA OBDOBJA LJUBEZNI
Srce kot boben ter petje, ples telesa in duše)

Nato je legla ob spečega ribiča in vzela iz njega srce, mogočni boben. Sedla je in udarjala po obeh straneh bobna: Bom, bomm! … Bom, Bomm!
Medtem ko je bobnala, je počasi zapela: „Meso, meso, meso! Meso, meso, meso!“ In dlje kot je pela, bolj se je njeno telo odevalo v meso. Pripela si je lase in dobre oči in lepe, debelušne roke. Nato si je pripela razvodje med nogami in dojke, tako dolge, da so jo ovile v toploto in vse, kar ženska potrebuje.
In ko je bila cela, je zapela ribičevim oblačilom, naj se snamejo, in smuknila je v posteljo k njemu, s kožo ob koži. Vrnila je veliki boben, njegovo srce, v njegovo telo in tako sta se prebudila, ovita drug okoli drugega, zavozlana po skupni noči, a sedaj drugače, dobro in za zmeraj.
Ljudje, ki se ne morejo spomniti, zakaj jo je doletela kazen, pravijo, da sta z ribičem odšla proč in se odlično hranila z bitji, ki jih je spoznala v življenju pod vodo. Ljudje pravijo, da je res, in da je to vse, kar vedo.

IZSEKI IZ RAZLAGE

„Narava Smrti ima čudno navado, da se v ljubezenski zgodbi pojavi v trenutku, ko začutimo, da smo osvojili ljubimca, prav ko pomislimo, da smo izvlekli „veliko ribo“. Tedaj vznikne na površje narava Življenja/Smrti/Življenja in vsi se prestrašeno razbežijo.“

„Obdobje bežanja in skrivanja je čas, ko se ljubimci trudijo, da bi racionalizirali strah pred ljubezenskimi cikli Življenja/Smrti/Življenja. Pravijo: „Bolje mi bo s kom drugim,“ ali: „Nočem se odpovedati…“ ali: „Nočem spreminjati svojega življenja,“ ali: „Nočem odpirati ne svojih ne ran koga drugega,“ ali: „Nisem še pripravljen.““

„Če ljubimo, smo pripravljeni razplesti kosti narave Smrti, pa naj nas je še tako groza. Pripravljeni smo videti, kako je sestavljena. Pripravljeni smo se dotakniti ne-lepega v drugem in v sebi. Za tem izzivom tiči zviti preizkus sebstva.“

„Kaj je nelepo? Naša skrita lakota, da bi bili ljubljeni, je nelepa. Zlorabljanje ljubezni je nelepo. Zanemarjanje vdanosti in predanosti je odbijajoče. Občutek ločenosti od duše je nemikaven. Naše psihološke bradavice, neustreznosti, nesporazumi in otročje fantazije so nelepi. In naše kulture nas prepričujejo, da je nelepa tudi narava Življenja/Smrti/Življenja, ki rojeva, uničuje, nosi in znova rojeva.“

„Ko se je ribič soočil z Okostnjakinjo, ga je navdalo sočutje do njenega razvozlanega stanja in dotaknil se je je. Vse to ga povezuje z njo, vodi ga v preobrazbo in v ljubezen.“

„Prispodoba spanja navadno označuje psihično nezavedno, vendar tu simbolizira ustvarjanje in prenovo. Spanje je tudi simbol preroda.“

„Prispodoba nedolžnega spanja je znak, da ribič zaupa naravi Življenja/Smrti/Življenja, saj si odpočije in oživi v njeni navzočnosti. Preide v stanje, v katerem doseže globlje razumevanje, višjo stopnjo zrelosti. Ko ljubimci dosežejo to stanje, se predajo silam zaupanja, vere in moči znotraj sebe. Zaupajo duši, da bo opravila svoje delo in bo vse, kot mora biti.“

„Solza se pojavi, ko si ljubimec dovoli začutiti in povezati lastne rane, ko si dovoli, da se vidi uničenega, ker je izgubil vero v dobroto, ko se začuti odrezanega od hranilnega in oživljajočega cikla narave Življenja/Smrti/Življenja.“

„To je moški, ki se celi, ki čedalje bolj razume. Sam si pripravlja zdravilo, prevzame nalogo, da bo hranil „izbrisani del sebe“. S solzami začne ustvarjati.“

„Ljubiti drugega ni dovolj, ne ovirati ni dovolj. Podpora, razpoložljivost in vse ostalo ni dovolj. Cilj je poznati življenje in smrt v lastnem življenju in okoli sebe. In moški ga lahko doseže le tako, da se šola v kosteh Okostnjakinje, ki čaka na znamenje globokega občutka, na tisto solzo, ki govori: „Priznavam rano.““

„To priznanje nahrani naravo Življenja/Smrti/Življenja, sklene vez z njo in uvede globoka spoznanja. Vsi smo že kdaj napačno verjeli, da nas lahko ozdravi, navduši, napolni nekdo drug. Dolgo traja, preden odkrijemo, da ni tako, predvsem zato, ker projeciramo rano navzven, namesto da bi jo zdravili znotraj.“

„Srce je psihološko in fiziološko središče. V hindujskih Tantrah, navodilih, ki ji bogovi predajajo ljudem, je srce anahata čakra, živčno središče, v katerem se poraja občutek do drugega človeka, občutek do sebe, občutek do zemlje in občutek do boga.“

„Ko se moški z vsem srcem preda, pridobi osupljivo moč, navdihuje in prevzame vlogo, ki je bila v preteklosti rezervirana samo za ženske.“

„Okostnjakinja spi z njim in ga oplodi, vlije mu ženske moči. Nosi seme novega življenja in nujnih smrti. Navdihuje nova dela v sebi, pa tudi v ljudeh okoli sebe.“

„Dar pesmi je sočutno dejanje, s katerim ljudje lahko prikličejo bogove in mogočne sile v človeški krog. Pesem je poseben jezik, v katerem je mogoče priklicati tudi tisto, česar govor ne zmore.“

Adriana, 9.11.2019