Danes sem hvaležna. Hvaležna za to, da sem s polno zavestjo prišla ponovno v stik z radoživostjo, ki jo doživljamo kot otroci. Med igro, med raziskovanjem, odkrivanjem. Konkretno v mojem primeru pa pred novimi izzivi.

Da sem pa prišla v stik s tem mogočnim potencialom, ki je prepojen z ljubeznijo, življenjem, zaupanjem in pogumom, je bila odločilna sekunda med zajtrkom, ko sem začutila v prsnem košu neprijeten občutek tesnobe. Namesto, da bi se spustila naprej v planiranje dneva in aktivnosti, sem ugasnila radio, se usedla na kavč in si vzela čas, da opazujem to tesnobo in sem enostavno z njo.

Sočutno soočanje

Kaj kmalu je na površje priplaval spomin prvega dneva male šole, kako sem s tem občutkom sama stopala po stopnicah v poslopje. Sami neznani otroci okrog mene in odrasli, ki jih nisem nikoli prej videla. Ne spomnim se jasno niti enega otroka s tega leta varstva, niti ene vzgojiteljice. Z nikomer se nisem prav zares povezala. In od takrat, se ne spomnim, da bi si občutek tesnobe in strahu vzel pavzo oz. preskočil s svojo prisotnostjo bilo kak novi izziv. Vsaj na začetku se vztrajno pojavi.

Ko sem sedela s tesnobo in ji dovolila, da enostavno je ter se objela s sprejemanjem sebe v tem občutku, je kaj kmalu spustila svojo intenzivnost. Kot bi veter razpihal meglo so prišle iz globin prsnega koša na površje trdnost, zaupanje in samozavest. Vendar, ko sem spet pogledala na dogodek prvega dneva male šole, je začelo spet stiskati pri prsnici. Tokrat se je jasno priplazil strah in ta je bil bolj vztrajen. Uf, um je že dvakrat, trikrat zbežal proč, vendar sem vztrajno pozornost vračala nazaj na stiskanje v prsnici in si prigovarjala: „Tukaj sem.“. Zdela se mi je cela večnost.

Preboj

Vendar je končno tudi strah popustil intenzivnost in moja prva reakcija na zaznavanje tega, kar je bilo pod tem strahom je bil smeh. Začudila sem se in vztrajala naprej pri opazovanju tega kar se je odpiralo v meni. Bilo je vedno več radosti, igrivosti, ljubezni, zaupanja, raziskovanja, življenja, vedoželjnosti… Ena taka lepa mavrica, ki jo poznam in jo lahko povzamem z radoživostjo. Bila je prisotna z mano v ranem otroštvu ob najmanjših podvigih, ob prvem koraku, prvi besedi, raziskovanju novega prostora, nove osebe, nove živalce. In ja, prisotna je bila tudi pozneje. Aampak ne tako pogosto kot takrat in včasih manj, včasih bolj obremenjena s prej opisanimi občutki. Ob raziskovanju gora, ob raziskovanju duhovnosti, ob odkritju novih kotičkov v naravi, odkrivanju novih znanj. In najbrž še kje.

Sedaj lahko končno ubesedim to kar vidim v očeh svoje dvoletne hčerke, ko se povežem z njo. Radoživost 🙂 A si predstavljate imeti očala s tem filtrom na očeh, ko odkrivate svet? Vau, srce kar poskakuje.

Adriana, 13.11.2019