Tri leta je bila v meni razdvojenost kaj naj z duhovnostjo, ko pa imam toliko dela na osebni rasti, na osebni ravni, na odnosih. Namreč, imela sem izkušnjo, ko sem se vlagala energijo v duhovne prakse, svet okrog mene pa se je začel fajn majat. Življenje mi je navrglo situacije, ki so me dobesedno zrušile in videla sem, ajoooj, koliko dela še imam na sebi.

V tistem obdobju sem se odločila, da zato nima smisla vlagati preveč časa v duhovne prakse, ampak da ga raje vlagam v osebno rast, v psihoterapije, v poglabljanje nenasilne avtentične komunikacije. Skratka v pospravljanje in preurejanje mojega podstrešja. V tistem trenutku sem videla duhovnost kot beg pred prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje.
Nek minimalen stik z duhovnimi praksami sem sicer ohranila, ker imam v sebi, od kar pomnim, to vleko iz prsnega koša, ki me vleče onkraj sebe, onkraj tega kar vidim, slišim, čutim in razumem. Začela sem na en mehek način to duhovnost prepoznavati v vsakdanjem življenju, v naravi, v pogovoru, v kuhanju, v hoji v mesto…

Se duhovnost in osebna rast lahko dopolnjujeta?

Sedaj po treh letih, ko gledam nazaj, ne bi naredila nič drugače. Pač, sledila sem sebi. Lahko pa nekaj vidim, kar takrat nisem. Da so mi v bistvu duhovne prakse pohitrile osebno rast. Kako to? Moje videnje je, da mi je obdobje bolj intenzivnega izvajanja kriya joge, meditacije, obiskovanja in izvajanja svetih obredov, pospešeno naplavilo na površje moje sence in v skladu z njimi tudi življenjske situacije. Ko dobiš podporo, ko odpreš vrata in se napolniš z nič manj kot Bogom, je čas za ogenj in transformacijo tistega, kar ni v skladu z Njim. In ne, to ni nič prijetnega in navzven na prvo oko ne zgleda prav nič duhovnega. Bolj je podobno kakim vicam ali peklu. Ampak samo do točke vrha transformacije. Potem pa ja, potem, ko sem pripravljena izpustit senco in jo zavest, Bog, presije je to trenutek, ko celo moje bitje zadiha in se sprosti in tako nastane še več prostora za Njega.

Ples

In v bistvu, ups, tukaj sem že izdala skrivnost, kako sta zame duhovnost in osebna rast povezana. Zame se to dvoje tako lepo prepleta, kot ples dveh delfinov v spirali. Ker zame je to, da se osvobajam notranjih ovir in prihajam v večji stik z notranjimi potenciali, nekaj neprecenljivega. Da je v odnosu do sebe in do mojega telesa vedno več sprejemanja, nežnosti, potrpljenja. Da se počasi vedno bolj naslanjam na to lastno notranjo moč, ki mi daje neko trdnost, da sem lahko še bolj odprta, da si dovolim bit ranljiva in da imam lahko bolj intimne odnose z bližnjimi in tistimi, ki sama izberem. No zame je to božansko. Kot da bi počasi tisto, kar je bilo sprva dosegljivo samo med izvajanjem duhovnih praks, začelo sedaj vedno bolj pronicati v vsakdanje življenje. Moja pot je ta, da prepoznam duhovnost v telesu in v življenju, ki se dogaja tukaj in zdaj. Morda bi bilo lažje v kakem samostanu, obkroženim s dih jemajočo naravo, ampak to ni moja pot. Vsaj ne trenutno.

Novo ravnotežje

In to leto, ko sem prav s pomočjo TCT terapij, nenasilne komunikacije in intenzivnega spoznavanja svojega telesa in duhovnega v njem na delavnicah Vesne Juvan, počistila en lep kupček sence, ki je mračila moje življenje do sedaj, se počutim udobno in naravno v tem, da sem v svoje življenje vpeljala spet malo več tudi duhovnih praks. Ob tem mi je pa še vedno pomembno delo na osebni rasti.

Zakaj sploh duhovnost?

Dolgo od tega sem naletela na besede Abrahama Maslowa, ki so se mi zdele malček preveč dramatične in se še sedaj ne strinjam v polnosti s njimi:
„Without the transcendent and the transpersonal, people get sick, violent and nihilistic, or else hopeless and apathetic..“

Zakaj se ne strinjam? Izključno ker sama nimam izkušnje kako je dejansko res biti brez bilo kakšnega stika s transpersonalnim. Tudi kot otrok se lahko vidim kako sem bila na nek zame naravni način povezana s tem.
Lahko pa povem, da si ne predstavljam življenja brez odprtosti na duhovnost, na transpersonalno. Če pogledam v to smer, vidim eno obliko življenja v vicah lastnega uma, brez smisla, brez upanja. Totalna odtujenost od samega Izvora življenja in končnega bistva, kdo pravzaprav sem.

In ne, ne rabiš bit „duhoven“ in sledit nekim praksam, da si v stiku s tem kar je onkraj osebnega. Tudi v skrajno osebnem je nadosebno, kot ples dveh delfinov. Lahko si en divji mož sredi divjine in brez nekega truda in poglabljanja to prepletanje enostavno živiš.
Vprašanje pa je, ali to sploh je prepletanje, ali pač samo je? Ker pravzaprav ni dveh delfinov 🙂

Adriana, 12 12.2019