Za vse nas borce, ki praskamo in kopljemo po svojih temnih globinah. Ali je morda naš cilj večen mir in sreča? Nič narobe s takim ciljem. Če je sploh realen?. Vprašanje pa je, ob takem cilju, kakšen odnos imamo do vsega kar ni mir in sreča?

Ni ga lepšega od trenutka, ko na TCT terapiji prebijem skozi gomazeča čustva ter nepodpirajoča prepričanja o sebi, direkt do osvobajajočega potenciala moje duše. V tistih minutah in nato urah, ki se lahko zavlečejo v kak dan ali dva, sem zmagovalec. Premagala sem še en nekonstruktiven mentalni vzorec o sebi in se osvobodila še enega kupčka potlačenih strašljivih čustev. Stanje, ki ga ob tem doživljam je podobno filmskemu prizoru, ko osebek stoji na vrhu Mont Everesta z nogami široko na tleh z rokami v zrak in.. no niti ni nujno, da ob tem spuščam zvoke zmagoslavja. Me pa izda tisti srečen, zadovoljen nasmešek na obrazu.
Vse dokler ne pride nov konflikt nasproti.

Khmm :/

In s tem konfliktom spoznanje, da to kar sem naredila na zadnji terapiji v bistvu ni rešitev za vse moje drame. Pa da se ne bomo narobe razumeli. Moj trud v terapiji ni bil zaman, saj opazim napredek v življenju. V tem kako se vedno bolje počutim v svoji koži in v tem kako delujem v odnosih in v delu. Ampak izzivi se ne končajo. Konflikti s sabo in drugimi pa tudi ne. Na površje prihajajo novi. Prihajajo pa tudi stari izzivi v novih oblekah, kot nekakšni testi in priložnosti, da udejanjim napredek.

In čeprav je ena glavnih komponent TCT terapij empatija in sprejemanje, je včasih še vedno izziv biti empatičen in sprejemajoč do vseh svojih človeških stanj, ki se pojavljajo tekom dneva in v sanjah. Še vedno je nekje v meni tendenca, kot je tendenca otroka, ki teži k udobju in obračanju hrbta neprijetnemu.

Iskreno, prav zares ne verjamem v to, da enkrat ko spucaš vso svojo senco in se samoaktualiziraš in lahko naprej še samorealiziraš, da potem skozi tako telo ne stečejo tu pa tam čustva strahu, jeze, žalosti, krivde..
Če ima kdo drugačno izkušnjo, naj se javi 🙂
Se pravi, lahko si razsvetljen, ampak človeško življenje in s tem vsa paleta doživljanja, se bodo še naprej odvijali.

Lučka!!

Se pravi, morda je pa res ključ v tem, da enostavno smo sprejemajoči in sočutni do vseh svojih stanj čustev in misli.
Enostavno? Se sliši lepo, ampak ja, vsaj zame ni vedno tako. Tako radi iz zasede skočijo v ospredje neuspešni odvisniki udobja in varnosti – obrambni mehanizmi zanikanja, bežanja, potiskanja proč, projiciranja na druge..
Ampak, kar sem spoznala je, kjer je volja tam je pot. Imam to namero. Več energije vlagam v sprejemanje in sočutje, večjo kapaciteto imam, da ju udejanjim v teh nelagodjih tekom dneva. Vsaka „zmaga“ na terapiji, mi širi ta prostor. Senco, ki jo tam prepoznam, sprejmem in spustim, mi širi prostor sočutja. Odpira mi vrata prepoznavanja iste sence v drugih in mi daje izbiro do večje tolerance ter sočutja do sebe in drugih.

„It’s OK, not to be ok.“ je nedavno napisala moja draga soborka Tjaša.
Jaaaa!!

Povzetek.

Se počutiš frustrirano, prestrašeno? Morda žalostno, skoraj depresivno?
It’s OK. Človek si. Nič ni s tabo narobe. Največ, ampak res največ kar lahko v tem trenutku narediš, je da se ljubeče objameš.
Ti tokrat to ni šlo? Tudi to je ok. Vztrajaj, poskusi ponovno.
Si želiš podpore? Vabljeni na obilje sočutne podpore na TCT terapijo k meni.

Vsem, ki ste se morda našli v mojem razmišljanju pa priporočam branje knjige Izbira, Pema Chödrön. Kratka knjiga je napisana z lepo preprostostjo in nudi praktičnost uporabe znanja v življenju.

Adriana, 16.1.2020