Želim vam pokazati praktični primer, kako se prenašajo travme iz roda v rod. Da žal, če ne ozavestimo in predelamo svojega otroštva in ran, nezavedno te rane predajamo naprej svojim otrokom.

Iz svojih lastnih izkušenj dela na sebi mi je že bilo jasno, kako sem prevzela veliko načinov reagiranj in prepričanj od svojih staršev. Na terapijah sem tudi prišla do situacij v otroštvih, pri katerih sem prevzela določene nekonstruktivne vzorce in čustvena stanja. Npr. Lahko sem videla kako se je mamino nezaupanje v moje sposobnosti usidralo vame. Kasneje sem prepoznala, da njeno nezaupanje vame izhaja iz njenega nezaupanja sebi in svetu. Tukaj je jasen prenos nekonstruktivnega prepričanja iz starša na otroka.
So pa tudi situacije, ko te povezave prenosa nisem prepoznala. Npr. ob kakem verbalnem ali fizičnem nasilju. Ali pa npr. pri kaznovanju s tiho mašo. Nisem videla povezavo, kakšna je bila njihova rana v teh trenutkih. Ali je bila podobna tisti, ki sem si jo zgradila v danih situacijah?
Tukaj sem si želela več jasnosti in sem jo seveda dobila. Direkt sem jo lahko gledala kako se odvija v moji družinski dinamiki.

Dogodek prenosa travme

Bil je čas za dat hčerko spat. Partner je s svojim vedenjem pritisnil na moj sprožilec. V glavi je nastala en tak moment kot nastane na računalniku, ko je preveč aplikacij in spletnih strani odprtih in procesor ne zmore več. Preobremenitev sistema z neustavljivim plazom misli in intenzivnih čustev. Kar sem lahko odreagirala je bila jeza in prezir usmerjena na partnerja in nestrpnost do hčerkinega hiperaktivnega obnašanja.

Odziv otroka, ko sem bila v stiski

Otrok se priključi na energijsko polje starša na katerega je bolj navezan v tistem momentu in čuti kar čuti starš. Kar se je v meni dogajalo je ona skušala regulirat z divjanjem, kričanjem, pozornostjo. Jaz sem pa samo hotela mir in umik.

Soočanje z globljim dogajanjem v meni

Ko sem se odločila, da se neham ukvarjat s partnerjem in pogledam kaj se dogaja z mano, so jeza in razdiralne misli o partnerju, kaj kmalu izpuhtele. V prsnem košu je začela pečt bolečina. Bolečina zapuščenosti. Dovolila sem bolečini, da jo občutim. Odvil se mi je film kdaj se je to prepričanje, da sem zapuščena, tako globoko usidralo vame. Kdaj sem se prvič počutila zapuščeno od očeta in nato od brata. In to je bilo dovolj. Vsi moški, ki so za tem prihajali v moje življenje so odlično igrali na moj film zapuščenosti, na to mojo realnost. Nisem se prvič soočala s to rano. Predelovala sem je že na TCT terapiji. Ampak vsaka stvar rabi svoj čas. Ko sem dihala z bolečino, nisem imela kapacitete za umirit hčerko, da bi zaspala. V enem momentu mi je bilo preveč in sem izbruhnila, da grem spat na kavč in da naj ne prihaja za mano. Kaj kmalu je začela jokat in me prosit naj pridem k njej. Takoj tega nisem zmogla.

Uvid v širše dogajanje družinske dinamike – prenos travme

Z vsakim vdihom in izdihom s svojo bolečino se mi je pa bolj jasnilo. Zapustila sem jo. V stiski je, ker ne ve kaj se dogaja in jaz sem ji obrnila hrbet. V drami svojega prepričanja, da sem zapuščena, sem le tega prenašala na njo. Ko sem to jasno uvidela, sem se uspela toliko sestavit, da sem jo objela, se ji opravičila in vzpostavila srčen stik z njo. Kaj kmalu se je umirila in zaspala.

Če bo 6 let dela na sebi obrodilo edini sadež to, da tega prepričanja, te travme ne bom prenesla na svojo hčerko, je bilo to vredno tega truda.

Zakaj sploh delo na sebi?

Razlogov zakaj se ukvarjat s samim sabo je lahko nešteto. Jaz sem štartala predvsem iz tega, ker se res nisem počutila dobro v svoji koži. Napetosti, strahovi, občutki manjvrednosti, nezaupanja so bili na pladnju vsakdana. Krajša obdobja blage depresije, ko sem prišla iz službe in nisem več najdla razloga, da bi se do naslednjega dne dvignila iz fotelja, so se pojavljala 2x na leto. In sem hotela to spremenit. Vedela sem, da lahko svoj svet spremenim. Sedaj, ko imam hčerko, pa se tudi zavedam, da lahko njej z delom na sebi marsikaj prišparam.  In s tem generacijam za sabo. In tako prispevam svoj delček pri grajenju boljše družbe.

Vse dobronamerno naučeno znanje in orodja za vzgojo odpovejo v trenutku, ko je tvoj sistem preobemenjen zaradi tega, ker je nek sprožilec vzdignil na površje lastno nepredelano rano. V teh trenutkih ne ravnamo racionalno ali kot bi si želeli. In iz mojih izkušenj je najbolj hitra pot in napredek ravno spust v te svoje rane in njihovo zdravljene s podporo, ljubeznijo in zavestjo. 

Naj na tej poti rasti, s svojimi izkušnjami in znanjem, doprinesem tudi tebi <3

Adriana, 11.03.2020