Za vse mamice in očke, ki ste se sedaj znašli doma sami s svojimi malčki in kar naenkrat ni več časa zase in svoje potrebe. Kako? A se morda vaš svet vrti okrog vaših malčkov in ne obratno?

Vzgojo dojemam kot umetnost. Striktno slediti nekim smernicam se mi ne zdi dobro, ker vsak otrok ima svoj karakter in svoj tempo razvoja. Kar zagovarjam je, da smo v prvih mesecih otrokovega življenja, kar se da odzivni in ljubeči. Otrok naj bi v tem času bil čim več v rokah skrbnikov in pasivni opazovalec našega vsakdanjega življenja. Kljub njihovi nebogljenosti tudi v tej fazi življenja rabijo zunanje impulze za vsa čutila, kar omogoča njihov zdrav razvoj. Več o tem si lahko preberete v knjigi The continuum concept. Tudi Andreja Semolič in pedokinetika zelo lepo predstavijo, kako se v teh prvih mesecih povezovati z otrokom ter ga podpirati v razvoju motorike, ki je pa zelo povezan tudi z razvojem psihe. Ko se otroci začnejo plazit in aktivno raziskovat svet, se začnejo počasi osamosvajat.

Kdaj je pravi čas, da otroku rečemo ne, z namenom, da poskrbimo za svoje potrebe?

Enkrat naprej po tej poti je za zdrav razvoj otroka in za naše zdravje priporočljivo, da otroku rečemo ne, za to, da poskrbimo za svoje potrebe. Kdaj je pravi čas, da otrok vidi, da nima samo on svojih potreb in da so naše enakovredne njegovim, je pa verjamem zelo različen. Odvisen od otrokovega ritma rasti in od tega kako uspešno so bile njegove potrebe zadovoljene v prvih mesecih življenja. In seveda moramo tudi mi bit pripravljeni na to. V prvi vrsti je stik s sabo in z otrokom in sledenje notranjemu glasu.

Pri meni se je zgodilo tako, da se mi je celo telo uprlo in mi reklo, da je čas, da neham sebe staviti na stran.

Zaradi bolezni sva bile s tri letno hčerko skupaj same doma že dva tedna pred pričetkom karantene. In nekako je tri tedne še šlo. Potem pa je začelo škripat. Slaba volja, znerviranost, jeza je udarila ven vsakič, ko sem bila po kosilu utrujena. Hčerka, kateri edini sovražnik je spanje, pa seveda ni želela počitka. Razne zvijače in grožnje so zgubile svoj efekt, pa roko na srce, tudi za to nisem imela več energije ne volje, da bi vztrajala. Ko sem tako izgubila še tisti dve, tri ure časa zase, ko naj bi ona spala po kosilu, so se mi končno odprle oči, kako je ta odnos postavljen na glavo.
Utrujena in totalno izven stika s seboj, sem si morala dobesedno izborit čas in prostor zase s tem, da sem ji dala jasno vedet, da rabim počitek in da me ne moti. Ker to njej ni bilo všeč, sem jo prijela in jo nesla v njeno sobo, naj se tam igra. Sledil je najprej jok, potem pa se je začela igrat. Ulegla sem se in enostavno bila s sabo, s telesom in nevihto čustev v meni. Jeza je hitro izpuhtela in na plan je privrel strah, kateremu nisem že par dni posvetila čas, ker si ga pač nisem izborila. Zdaj sem si ga. In po procesu, ki sem ga doživljala, sem prepoznala še slednje.

Ko slepo počnemo stvari namesto otroka.

Če se preveč vpletamo v otrokovo življenje in zanemarjamo sebe, hitro pride do tega, da začnemo početi stvari namesto otroka. To pa vpliva na otrokovo samostojnost in zdravo samopodobo. Otrok se ob nekem poskusu samostojnosti (obuvanju, hranjenju..) ujezi ali reče „ne morem“ in že mu takoj priskočimo na pomoč ter naredimo namesto njega. Še slabše pa je, ko mu niti ne damo priložnosti, da naredi sam, ker se nam pač mudi ali nimamo potrpljenja. Ne da bi se zavedali, mu tako jemljemo zaupanje vase, zdravo samopodobo in občutek da zmore sam. Na eni ravni otroka dojemamo kot bogega, mičkenega, nezmožnega. Smili se nam. In to otrok zazna in počasi postane to njegova realnost. Ko gre v šolo delamo domače naloge namesto njega. Opravimo neprijetne telefonske klice namesto njega. Ko konča faks, mu pomagamo poiskati delo in še vedno opravljamo tehnični pregled avta namesto njega. Sedaj se nam še vedno smisli, smo pa jezni na njega, saj je že velik, kako se ne znajde sam. Več o tem si lahko preberete v knjigi, ki jo priporočam V kletki ljubezni.

Bogi otrok, ko nima družbe

Jaz se sicer pri svojem otroku trudim, da ji puščam čim večjo samostojnost. Sem se pa ujela v drugo zanko. Smilila se mi je, ker v izolaciji nima družbe. Moja „dolžnost“  je bila ta, da sem ji ves čas na razpolago in se igram z njo. Ko mi je že piskalo v glavi, sem si dala dovoljenje, da grem kaj pospravljat in jo seveda še tukaj motivirala, da sodeluje. Samo, ko je gledala risanke sem imela pavzo in med njenim popoldanskim počitkom, ki pa je šel nazadnje v franže. Vau, a mi bo kdo dal nagrado za tako požrtvovalnost? Ne.
Ko je končno prišlo do dna in sem si izborila svoj čas, sem opazila, da se moj otrok zna celo dve uri sam igrat. S tem, ko smo otrokom vedno na razpolago, jim niti ne damo priložnosti za samostojno igro in razvoj. Pa tudi za spoznanje, da ne rabijo vedno nekoga zdravem, da se imajo fajn. Spoznala sem tudi, da ji s tem, ko zanemarjam svoje potrebe dajem slab vzgled in da lahko to ponotranji. Tako vedenje ima več negativnih posledic. Vseh niti nisem opisala.

Poskrbimo za svoje baterije še preden se spraznejo do konca

Moj namen je tukaj bolj usmerjen v to, da se postavimo na prvo mesto, tudi ko smo sami doma z otroki in je zunaj nemogoče vreme. S tem skrbimo, da so naše baterije polne in smo potem, ko kaj skupaj počnemo z otrokom, lahko veseli, bolj prisotni in jim dejansko imamo kaj za dat. Hkrati pa kažemo otrokom direkten vzgled, kako skrbeti samega za sebe.

Tako sedaj iščem novo ravnovesje, se učim. Pa ni vse lepo in brez nesoglasij. Še vedno jo z veseljem pocartam, ko to rabi in se z njo kaj poigram ali grem ven. Večkrat pa preverim kaj jaz trenutno rabim, kaj bi mi prineslo ta dan več radosti in sproščenosti ter skušam s plesom vkomponirat njene potrebe v moj svet ter se včasih spustit v njenega. In ne boste verjeli, zelo hitro je začela spoštovati to, da si vzamem čas zase in da se ona igra sama. Vsake toliko preveri, če sem že končala in če še nisem, se igra sama naprej. Stanovanje je potem kot bomba, ampak preden se začneva spet skupaj igrat, pospraviva skupaj. Če me pa nikakor ne pusti pri miru, je pa samo par reči na spisku za preverit. Je lačna, utrujena ali pa njena posoda ljubezni in pozornosti ni napolnjena? V tem primeru seveda je moja odgovornost, da imam toliko polne baterije, da najprej ljubeče poskrbim za njo. Za to je vedno modra stvar polnit svoje baterije, še preden se spraznejo prav do nule in nastane v domu kričeč kaos.

Adriana, 9.4.2020