Kar pišem v tem blogu izhaja iz mojih izkušenj in je moj subjektiven pogled na temo prizemljena duhovnost.

Duhovnost zame že dolgo časa ni nekaj ločeno od mojega vsakdanjega življenja. Ni nekaj dosegljivo samo za izbrane, ki meditirajo, so rojeni za to, poklicani za to, molijo vsako nedeljo pri maši…

Duhovnost iz mojega vidika prežema vsak atom in ves prostor med atomi. To je esenca vsega materialnega in nematerialnega okrog nas. Tudi mojih misli, celic, občutkov, telesa.
Hočeš nočeš je tukaj, ves čas. Brez nje, ničesar ne bi bilo.
Zavedanje in izkušanje tega, bogati moje doživljanje lastnega obstajanja. Brez tega zavedanja in izkušanja bi mi v življenju nekaj manjkalo. Nekaj ne bi štimalo, pa ne bi vedela kaj. Morda bi izgubilo življenje smisel in bi zblaznela. Morda. 🙂 Kot pravi Abraham Maslow:

„Without the transcendent and the transpersonal, people get sick, violent and nihilistic, or else hopeless and apathetic..“

Duhovno švercanje

Ampak ni bilo vedno tako. Včasih sem doživljala duhovnost kot nekaj ločenega od vsakodnevnega življenja in rutine. Doživljala sem jo le skozi razne strategije (meditacije, gong kopel, sveta medicina) in trenutna doživetja zlitosti z vsem, čutenja energij, slutenj itd.
Tako je zlahka postala duhovnost beg pred soočanjem z realnim življenjem in odraščanjem v zrelo osebo. Tam je vse lepo, vse v harmoniji, v ljubezni. Na drugi strani pa breme težkih občutkov, službe, obveznosti, odnosov. Temu se tudi reče duhovno švercanje 🙂 – spiritual bypassing. Nekaj o tem si lahko preberete tukaj.

Prizemljenost, osebna rast in duhovnost

Na srečo mi je bila prizemljenost in osebna rast visoko na lestvici prioritet, tako da v tej fazi nisem obtičala. Četudi nisem več toliko vlagala v strategije duhovnosti, pa se ji nisem upala izogniti. Ko imaš enkrat izkušnjo, se hvala Bogu, nekaj v zavesti spremeni, nastane ena mala odprtinica in tudi ko najmanj pričakuješ, te lahko strela z jasnega udari skozi njo 🙂 ob pomivanju posode, ob tem ko gledaš otroka v oči, ob tem ko v drevesu zašumi..

Medtem ko sem z lastnimi terapijami in prakticiranjem nenasilne avtentične komunikacije intenzivno vlagala v
– sprejemanje lastnih čustvenih in miselnih reakcij,
– v soočanja in transformiranja svojih čustvenih blokad in nepodpirajočih prepričanj o sebi,
– v pozornost na telo, njegove odzive in stanja,
se je ob vsem tem dogajalo vedno več transpersonalnih izkušenj (izkušenj onkraj osebne identifikacije).
Vsakič, ko enemu klobčiču nepredelanega čustveno miselnega materiala dovolim, da ga občutim in da ga izrazim, se na koncu težka energija izpoje in da prostor zavesti. Kot da bi se končno v tem polju Adrianinega bitja, zgodil flow/pretok in ta pretok jadra na valovih samega izvora, Boga. Megla čustev in misli se je razpihala in ne moti več percepcije. Jasno vidim, občutim, doživljam povezavo s potenciali duše in še onkraj duše, s samim Bogom. In doživljam jo v telesu, z vsako celico, tukaj in zdaj.

In to je zame prizemljena duhovnost. Še vedno meditiram, mantram, se udeležim ali sama pripravim kak obred. Ampak od vsega mi je najbolj sveto in izpolnjujoče biti prisotna v svojem telesu, odnosih, življenju in v tem in skozi vse to prepoznavat duhovnost.

Kaj je pa za vas prizemljena duhovnost?

Adriana, 17.6.2020

zhaja