Nekatere lastnosti človeka, kot so lenoba, sanjavost, v današnji družbi niso preveč dobro sprejete. Vsekakor si pa zaslužijo vsaj malček širšega pogleda. Morda jim damo še eno priložnost in jih sprejmemo z bolj odprtimi rokami.

Npr. lenoba. Lenobo se zaničuje. Delavnost poveličuje. In potem imamo lahko občutke sramu ali krivde, ko lenarimo in smo neproduktivni izven časa, ki se nam zdi sprejemljiv za lenarjenje oz. z ljubšo besedo počitek (dopust, nedelja, čez teden zvečer..). Pa pustimo stati kdaj in kdo je posadil to seme zaničevanja lenobe. Vedno ni bilo tako. Dejstvo pa je, da tudi lenarjenje ima svojo vlogo in legitimno mesto v človeški izkušnji (pa tudi živalski, če ste kdaj opazili). Je čas za aktivnost in je čas za pasivnost. Eno drugo napaja in daje sladkost.

In tako je s sanjavostjo. Do te lastnosti sem v svojem okolju opazila drugačen odnos. Včasih posmehljiv, včasih zadržan. Sanjati pač ni prizemljeno in ne prinese kruha. Nima častnega mesta v naši kulturi. Jaz se pa sanjavosti priklanjam. Tudi tisti skrajni, ki se nikoli ne prizemlji. To je samo odziv na okolje, ki je preveč grobo, usmerjeno samo v materialno. Ja, sanjavost je lahko tudi beg pred realnostjo in življenjem, kot posledica travme. Lahko pa je klic duše, klic maternice, ki se želi izraziti in se udejanjiti. Lahko so globine podzavesti, naplavljene na površje, pripravljene na integracijo v zavedno. Širjenje zavesti, risanje novega horizonta. V sanjavosti lahko slišimo glas svojih korenin in podporo tistih, ki jih ne vidimo.

Vem, da je sanjavost že dobila svoje spoštljivo mesto pri nekaterih posameznikih. Morda tudi pri tebi. Naj bo kot snežna kepa, ki se vali po strmem hribu in se ne ustavi. Samo raste.

Adriana, 13.1.2021