Za tem, da moji beli lasje že kar nekaj let niso videli barve, se skriva dosti več, kot si morda mislite. Še zdaleč se ne gre za lenobo, da se mi ne ljubi barvati lase ali pa, da morda s tako veliko dioptrijo ne vidim preveč dobro 😀

Od srednje šole do približno 10 let nazaj sem si eno na drugo barvala lase. Z različnimi odtenki sem iskala tisto barvo, ki bi najbolj izražala to kar sem jaz. Potem pa je prišla radovednost, da dam svoji naravni barvi ponovno priložnost. Resnično me je zanimalo, kako se bom počutila nositi lase, pač take kot mi jih je dala mati narava. Lasje so rasli in prišel je dan, ko mi je frizerka odstrigla še zadnjič narastek. Mater, kaka svoboda, prav srce mi je zaigralo. To so moji lasje. In prav uredu se počutim z njimi. Nič kričeči, nič ekstra svetleči. In kljub temu se jaz v sebi nisem spremenila.

Opazila sem, da so se v teh desetih letih barvanja, za odtenek potemnili in bolj vidno so se pokazali tisti beli lasi na vrhu glave. Prvi med njimi so pognali korenine že enkrat po 23 letu. Sedaj jih je bilo nekaj več. A ste kdaj opazili, kakšno raznolikost nosi en šopek las? Eni lasi so bolj debeli eni tanki, eni svetli, eni bolj temni. Vsake toliko se pa najde kak čuden trd in skravžljan. Kmalu sem ugotovila, da odsotnost barvanja mojim lasom dobro dene. Postali so bolj zdravi, prožni, z manj poškodovanimi, izsušenimi konicami. No kljub mojemu navdušenemu pogledu nad novo situacijo, sem dobila kmalu prve komentarje.

„Ja, ma glej, ko imaš že sive lase. Si jih boš mogla kmalu spet nazaj barvat.“

V meni pa, ma ne! Komaj sem dobila spet svoje lase nazaj in tistih par belih mi je prav všeč.
„Ja ampak ne moreš biti stara 30 let in imet sive lase. To je grdo.“ In za nameček še, če se ženska ne barva, zgleda zanemarjena in postarana. Ja a ne, ker ženske moramo biti zrihtane, privlačne in večno mlade, da se počutimo dobre in vredne. Lutke, ki sledimo zadnjim modnim smernicam, v izložbah na ogled moškim. In pa seveda, zgledat moramo lepše, kot tista prijateljica, ki je vedno tako urejena. Mhm, ne hvala, te igre se pa ne grem. Bom raje svojo vrednost, samozavest in lepoto iskala drugje. Mhm, mogoče v sebi?

Pa da ne bo pomote. Uredit se, ko si v sebi v stiku z lepoto, ko se vidiš kot lepoto in hočeš to izrazit še z zunanjostjo, je čisto nekaj drugega, kot s cunjami kompenzirat tisto s čimer nisi v sebi v stiku. In oboje je ok. Tudi jaz se včasih, ko se počutim kot izžeta cunja, oblečem in uredim tako, da se vsaj malo bolj počutim kot človek. Ko pa se uredim, da izrazim to lepoto, ki jo čutim v sebi, žari iz mene čisto druga energija.

Ok, to je samo en del. To kar globlje nosim v sebi, ob mojih belih lasih, bom skušala sedaj opisati.

V mojem trebuhu ždi spoštovanje in sprejemanje mojega telesa.

Spoštovanje in sprejemanje ciklov rojevanja in umiranja.

Spoštovanje staranja. Spoštovanje moje prastaremame, ki je dolge bele lase nosila spletene v kito in zvite v figo. Ždi ljubezen do modrosti, ki jih beli lasje nosijo. Zaznavam prikrajšanost celotne skupnosti s tem, ko smo izrinili častno mesto ostarelim, ki niso več v koraku s časom in ne razumejo ta nori novi svet. Morda pa je nekaj modrosti v tem, da se ne zapletajo preveč v to, kar smo naumili v zadnjih desetletjih. Modra sveta ne gledajo z istimi očmi kot mi, imajo pa korenine, ki segajo globlje v zemljo kot naše. Tako jim vsak nov veter ne obrne smeri. Starostniki nosijo modrosti, ki jih samo čas in življenje prinese s sabo. Nekaterim čas zrahlja um in omehča srce. Že samo sedeti z njimi je balzam za srce. Spomnijo te na tisto, kar je res pomembno v življenju, da se umiriš in zadihaš. Seveda marsikateri nosijo težke zgodbe in trpkosti. In dobro je, da tudi te zgodbe sprejmemo, tudi v njih se najde učenje za nas.

Retrospektiva normalnosti v naši družbi

Nisem upornik. Večinoma 🙂 Ampak so področja v življenju, ob katerih se moje bitje enostavno noče ugniti in jim dovoliti, da gredo tiho mimo. Če je nekaj tako vtkano v našo družbo, v naša življenja, da se nam zdi čisto normalno, potem je skrajni čas, da zadevo še enkrat pogledamo. No, kako je že rekel Jiddu Krishnamurti „It Is No Measure of Health to be Well-Adjusted to a Profoundly Sick Society“.

Zato bom zaenkrat še vedno nosila svoje bele lase. Nekaterim v nos, nekaterim v presenečenje, nekaterim v občudovanje. V svojih belih lasih vidim lepoto. Vsakič ko vidim kakšno žensko, da zna s stilom in notranjo držo nositi svoje osivele lase, me napolni s paleto občutkov. Od ponosa, občudovanja, svobode, povezanosti, lepote in upanja. Upanja, da bo staranje in starost ponovno dobilo svojo vrednost v naši družbi.

Adriana, 20.1.2021