Ko sem bila stara 16 let, sem izgubila brata v prometni nesreči. Na njega sem bila zelo navezana. Vse se mi je sesulo. Do takrat sem bila prepričana, da bo vedno ob meni. Tega nisem zmogla izpustiti. Prve tri mesece po smrti sem čakala, da se bo kar pojavil. Da ga bom videla na hodniku v šoli. Ko so se odprla vhodna vrata v hišo, mi je srce poskočilo, morda pa je on. Videvala sem ga v drugih. Včasih že na meji razuma.

Ljudje okrog mene niso vedeli kako naj se ob tej izgubi do mene obnašajo. Bilo jim je nerodno, neprijetno. Doma sem skušala solze zadržati pred starši, da jih ne obremenjujem, saj so bili tudi oni v šoku. V tej travmi sem ostala nekako sama. Po treh mesecih mi je prijateljica v šoli rekla, da bi pa lahko že šla naprej, prebolela. Zdaj razumem, da me ni mogla razumeti in da ji je bilo težko ob meni. Takrat sem pa ostala zaprepadena in začela še v šoli skrivati svoje počutje, pred sošolci, pred prijatelji.

Par mesecev po smrti sem sanjala, da je brat prišel s potovalko nazaj domov. In da zdaj bo ostal. Za vedno. In tako je zame bilo. Nisem zmogla realnosti, zato sem si priredila svojo. Bil je v mojih mislih. Ko je zagustilo, sem se pogovarjala z njim. Pogosto sem ga sanjala in tako ohranjala stik, da je tu z mano. Nezavedno sem izbirala fante, ki jih je bilo iz različnih vidikov potrebno rešiti (psihične težave, odvisnost) ali pa so me sami zapustili. Tako sem znova in znova podoživljala izgubo, ko so zveze propadale.

V zgodnjih 30ih letih so se mi začela krajša obdobja blage depresije. Okoliščine so me pripeljale do tega, da sem začela iskati stvari, ki so v meni prižigale iskrice. Tako me je pot zanesla na TCT akademijo in na delo na sebi, kjer je bilo soočanje z izgubo neizogibno. Na postavitvi družine sem brata končno uspela izpustiti z zavedanjem, da zmorem živeti brez njega. Mislila sem, da je to to, da sem končala s tem. Prepričanje, da žalovanje ima nek časovni okvir in da jaz sem ga že fajn prekoračila, mi je dalo pritisk, da naj bi bilo tega konec. Da zdaj pa moram biti uredu in da nimam več kaj depresirati glede tega.

Pa žal ni bilo tako. Ko sem tri leta nazaj začela redno s psihoterapijami, sta bolečina in strah pred izgubo vsake toliko priplavala na površje. Hkrati pa razočaranje, zakaj še vedno bolečina, zakaj še vedno otopelost. Kaj je z mano narobe? Česa ne vidim, ne morem izpustiti? V tem času sem izgradila oz. odstrla tudi svoj občutek lastne vrednosti in integritete. S tem pa pride tudi več dopuščanja in počastitve vsemu kar se odpira v meni. Ter pogum, da če moje doživljanje ne spada v škatlo „normalnega“, da jebiga, bom škatlo nesla na smetišče in raje obdržala svoje doživljanje.

Tako sem na zadnji terapiji doživela preboj. Po tednu otopelosti, dveh tednih pavze ter tednu bolečine v prsnem košu, mi je enostavno postalo vseeno, kako bi naj jaz z vsem tem že morala zaključiti. Dala sem si dovoljenje, da izrazim vse kar je bilo živo v meni. Vse neprejokane solze, vse misli, ki so mi okovale življenje, in me prikovale na strah. Vso bolečino, bila sem z njo, dihala z njo in nisem se je hotela več znebiti. OK je, lahko si tu bolečina, lahko si z mano vse življenje. Prepoznala sem luknjo v prsnem košu in tokrat sem bila pripravljena nanjo. Sprejela sem jo. Saj ni bila nič drugega kot bolečina. Ne bojim se te več, ne bom več pred tabo bežala. Ko sem tako ostala z bolečino, je luknja izginila in jaz sem postala cela.

Ljubezen ne izgine, ljubezen ne umre. Zakaj bi mogla žalost?

Konec koncev, če imam nekoga rada in ga ni več fizično z mano v življenju, kako naj ne bom žalostna. Ljubezen ne izgine, ljubezen ne umre. Zakaj bi mogla žalost? In ko sem si dala to dovoljenje, je v mojem prsnem košu, poleg bolečine prišlo še veselje. Prišla je pomirjenost. Tako je, to je moja resničnost. Z njo lahko živim.

Ni me več strah bolečine. Posledično me ni več strah izgube. Ni me več strah ostati sama, biti sama. Vse frustracije, ki so se teden poprej pojavile do partnerja, nočna mora, kjer sem izgubila svojo hčerko, misli, da se starši starajo in da jih bom slej ko prej izgubila, vse to je izgubilo svojo grozo, svoj naboj. Lahko sem z bolečino. Ja, lahko.

Stvari, katerim damo svojo pozornost (ali so to vedenja pri partnerju, ki nas zmotijo, sanje, ki jih ne pozabimo zlahka, pesem, ki nas gane, vedenje nadrejenega ob katerem burno reagiramo) in ki v nas zbujajo neprijetna čustva imajo svojo podlago. Dokler se ne začneš soočati z otopelostjo, depresijo, bolečino ali strahom, niti ne veš kaj je vzrok tem stanjem. Priplazijo se, ko ne pričakuješ. Ta stanja se zrcalijo na to kar te obkroža in tako zlahka začneš kazati s prstom na partnerja, otroke, službo, da tam stvari ne štimajo, medtem ko je izvor v nepredelani izgubi, ki jo nosiš. Ko se damo na to pot spoznavanja samega sebe, so vsi ti izzivi ali problemi več kot zlate priložnosti za napredek, za več svobode, več sočutja, več sebe.

Želim izpostaviti, da ni pravila kaj, kako in koliko časa naj bi čutil posameznik, ko se sreča z izgubo. Ne samo bližnjega, ampak tudi izgube ljubljenčkov, zveze, obdobja v življenju itd. V naši družbi je mnogo disfunkcionalnih prepričanj in pričakovanj glede tega. Prosim, ne se iz tega omejevati ali si dajati dodaten pritisk. Kar se tiče odnosa do izgube, smo ljudje pod vplivom krščanske vere najbolj ta kratko potegnili. Islam, judaizem in budizem tej temi posvetijo več časa in skupnost je bolj vključena v sam proces žalovanja.

Kljub temu imamo danes na voljo več podpore. Izkoristite jo. Obstajajo podporne skupine na temo izgube bližnjih. V svetu nenasilne komunikacije so na voljo posamezniki za podporo ena na ena. Seveda smo tu tudi psihoterapevti, kovči in svetovalci. Največjo vlogo pa lahko odigrajo sorodniki s katerimi smo si blizu in prijatelji, ki jim zaupamo. Vsakemu, ki se sooča z izgubo iz srca želim, da karkoli že doživlja, da to skomunicira z nekom. Izguba je travma. In ni potreba, da jo nosimo sami. Kar držimo v sebi, na žalost ne gre nikamor. In vpliva na nas, na naše odzive, na naše doživljanje. Črpa nam energijo in bremeni telo. To ni potrebno. Če le damo ven, lahko zadihamo in gremo v svojem ritmu naprej do naslednjega vala.

Adriana, 8.6.2022