Ste se ujeli kdaj v pregovarjanje, kreganje ali celo kričanje z nekom o nečem kar ste videli, slišali in doživeli? In želeli drugi osebi dopovedati, da imate sigurno vi prav, ne pa druga oseba?

Jaz priznam, da sem že večkrat preveč “zapela”, se preveč vživela, vzela stvari preveč resno in želela drugo osebo prepričat o svojem prav. Da tako kot jaz vidim, slišim in razumem dogodek, situacijo ali misel, je edino pravilno in drugače ni.

Pa poglejmo si zakaj se to zgodi.

Tukaj sem jaz, Tjaša, duša na tem svetu in na drugi strani je “realnost”. Na žalost pa jaz do te realnosti nimam direktnega dostopa. Na moje veliko razočaranje, sem pogojena od veliko vplivov zaradi katerih nikoli ne morem videti absolutne realnosti, absolutne resnice, le relativno. Na moje dojemanje realnosti vpliva:

• način kako sem bila vzgojena od staršev, učiteljev, sovrstnikov in družbe na sploh,
• vpliv mojih življenjskih izkušenj in dogodkov, ki sem jih doživela,
• vpliv moje inteligence in miselne naravnanosti,
• vpliv mojega čustvovanja, moja prepričanja in vrednote,
• prenatalno obdobje (obdobje od spočetja do rojstva),
• epigenetika (vpliv prednikov name),
• moja prejšnja življenja (če verjameš v to, jaz verjamem) in
• še in še. 

Torej, vsak izmed nas ima neki svoj filter, svoje leče na očeh. In karkoli se zgodi, kakršnokoli situacijo ali dogodek gledam, jo vidim in doživljam skozi vse te vplive. Na koncu ne vidim situacijo takšna kot je, temveč jo vidim obarvano skozi moje lastne leče, ki nosijo vse te navedene vplive.

In isto se dogaja osebi s katero imam razgret pogovor o tem kdo ima prav.

Včasih se najine leče ujemajo na vseh pomembnejših točkah, drugič si morava drug drugemu priznati, da razmišljava drugače, z zavedanjem, da mogoče pa niti noben od naju nima prav. Lahko se pa na smrt skregava in ne govoriva več! Včasih je tudi to potrebno. Včasih so naše realnosti tako različne, da nima smisla nadaljevati odnos oziroma je potrebno veliko truda, da se le-ta izboljša.

In če včasih ne moremo sprejeti realnosti drugih ljudi, bodimo vsaj prizanesljivi do njihovih pogledov in ne solimo pameti.

To je tudi eden od razlogov zakaj dajanje nasvetov ne deluje. Redko kdo se lahko res toliko vživi v osebo, da ji bo z nasvetom lahko sploh kaj doprinesel, kaj šele resnično pomagal.

Ko vas naslednjič nekdo razjezi, zapomnite si, da ima vso pravico do svojih prepričanj, mnenj, videnj, do svoje realnosti. Vam pa ni potrebno takoj reagirati in stopiti v protinapad. Verjemite mi, da morda oziroma zelo verjetno je, da tisto kar oseba doživlja, nima nobene veze z vami in ste le kot dražljaj – triger, na katerega ima oseba reakcijo. Če ne verjamete, sami preverite s podvprašanji sogovorniku.

Tiste, ki si želite ali bi vsaj radi poskusili se vživeti v čevlje druge osebe, vas vabim, da spremljate Povezovalno komunikacijo in datume razpisanih delavnic, srečanj in tečajev.

Če se pa le potrebujete pogovoriti in pogledati kakšno je dojemanje vašega sveta in sveta drugih, pa vas vabim na uvodni pogovor.

Vaša Tjaša