Ali veš, da obstaja kar nekaj knjig, ki povezujejo bolezni z vzroki? Pred kratkim sem iskala en mail in dobila čisto drugi rezultat mojih iskanj. Se je Mr. Google Mail zmotil ali je to le neka sinhronost? Kakorkoli že, očitno je čas za nov krog predelave, obdelave in osvobajanj. Čas, da se olupi še ena plast, da esenca zasije.

O tem ne maram govoriti ali pisati. Predvsem zato, ker sem en ščepec perfekcionista in nikakor se ne želim počutiti ranljivo. In sigurno ne maram biti tarča opletajočih jezičkov. Se pa tudi zavedam, da ko spregovorimo ali v tem primeru, zapišemo stvari, niso več taki zmaj in morda pride tudi spoznanje, da je večina naših zgodbic samo v naših glavah.

Nepopolna jaz sem se rodila z astmo. In v tem že prej omenjenem mailu sem prebrala naslednji možni vzrok za astmo: “Dušeča ljubezen. Nezmožnost dihati zase. Občutek dušenja. Potlačen jok.”, ter možen novi miselni vzorec: “Zdaj je varno, da vzamem življenje v svoje roke. Osvobajam se.”. In, če ima dojenček ali otrok astmo je možen vzrok: “Strah pred življenjem. Nočejo biti tu.” in možen nov miselni vzorec: “Ta otrok je varen in ljubljen. Dobrodošel je in negovan.”.

In kaj sem naredila s tem? Seveda sem šla na potovanje. Na potovanje z moškim in žensko Budo iz določene družine, ki ima določene lastnosti, ker to ima pač smisel zame. Iz nekega razloga tibetanski budizem in njegove prakse govorijo jezik, ki ga jaz še kar razumem. In to, pol hipnotično potovanje me je odpeljalo v konkretne trenutke, ko sem dobesedno trpela, požirala nezadovoljstvo in nisem rekla ne. In to več let. V teh situacijah se ni šlo za nobeno veliko travmo, noben velik in pomemben trenutek, temveč se je šlo samo za to, da sem živela in delovala tako kot sem bila naučena in se je od mene pričakovalo. Vsaj tako sem mislila. Če bi preverila kaj se od mene pričakuje, mi mogoče ne bi bilo treba trpeti. Vendar nisem preverila, saj nisem niti vedela ali pomislila, da lahko, ker je pač treba malo potrpeti.

Počutila sem se kot, da hodim v krogu, tako kot Janko in Metka, ki sta puščala drobtinice, da bosta našla pot nazaj. Drobtinice so pa na žalost pojedli ptički. Mogoče se mi v tem trenutku zdi, da sem zdaj pri čarovnici, v učni uri življenja. In, da bo prišel dan, ko bom resnično zadihala s polnimi pljuči in se počutila popolnoma varno in dobrodošlo. Dan, ko bom iskreno lahko rekla, da pripadam temu svetu.

Vsem nam življenje daje izzive in, ko so tu, verjamem, da so tu le z dobrimi nameni. Tu so, da se lupimo in lupimo, dokler ne ostaneta le še ljubezen in svoboda. Kakšni so pa tvoji izzivi in kakšne načine imaš, da se z njimi spopadaš?

Pa naj te spet povabim na prakso Nahrani svoje demone, ki je sploh primerna za nas, ki smo pravljičarji s preveč domišljije in se tega zavedamo. Tako vsaj usmerimo to energijo v nekaj kar nas podpre.

Tjaša