piše: Jasna Drašček, oktober 2026

Ali kdaj opaziš pri sebi, da se v tebi vklopi film, ko prijateljica po tvojih besedah utihne, ko partner vzroji ob nečem, kar je bilo mišljeno dobronamerno, ali ko sodelavec ob tvojem predlogu zavije z očmi?

Film gre nekako takole:

»Joj, kaj sem naredil/-a narobe? …
Zakaj nisem ostal/-a tiho …
Morda sem bil/-a pregrob/-a. …
Moral/-a bi …
Pa saj nisem hotel/-a nič slabega, saj sem hotel/-a samo …
Kako si lahko to dovoli? Zakaj se tako obnaša?
Da je ni sram!
Moral/-a bi …
Itak je brez veze. Nimam vpliva. Nič ne morem naredit …«

Misli ti skačejo od tega, da si kriv/-a ti, do tega, da je kriva druga oseba, do tega, da ti v bistvu sploh ni mar, da je itak vse brez veze in da tega sploh ne rabiš …

Kar pa ne pride, je jasnost, kaj se je pravzaprav zgodilo. In ne pride razumevanje, pomiritev, občutek notranjega miru.

Če si to kdaj opazil/-a pri sebi, boš v nadaljevanju morda našel/-a navdih zase.

Sram je energetsko zelo močno čustvo in ga naš živčni sistem težko nosi. Tu je nekaj primerov, kako udeleženci delavnic opisujejo občutenje sramu:

• »kot da bi moje telo stresla elektrika«
• »najraje bi izginila v nič«
• »močen krč od grla do trebuha«
• »celo telo preplavi vročina«
• »kar zginem«
• »možgani se mi izklopijo«

Ob tem sram pogosto spremljajo misli, kot so nisem OK, nisem dovolj, z mano je nekaj narobe. Te misli so neposredno povezane z našim zavedanjem lastne vrednosti.

Tiste vrednosti, ki bi morala biti samoumevna, vrednosti, ki nam pripada ob rojstvu – dovoljenje ali pravica, da obstajaš tako, kot pač obstajaš, in deluješ tako, kot pač deluješ.

In če se vrnem nazaj k filmu, ki se nenehno vrti v glavi …

S tem, ko hranimo ta film, ostajamo v glavi – v mislih, kdo je kriv ali kdo ima več moči – in se tako zaščitimo pred občutenjem nečesa še bolj neprijetnega – pred sramom in mislimi, ki ga spremljajo in se zdi, da ogrožajo naš obstoj in občutek lastne vrednosti.

Kadar se sama znajdem v tem začaranem krogu okrivljanja in dokazovanja, opazim, da moje delovanje pravzaprav ne služi ničemur – ne služi krepitvi povezanosti s sabo ali z drugim, ne poglablja sodelovanja, ne gradi zaupanja …

V tem začaranem krogu ni tistega pravega notranjega miru, zadovoljstva in jasnosti.

Logično.

Gotovo si že slišal/-a, da z begom pred svojimi občutki bežimo pravzaprav od sebe, od možnosti globljega stika s sabo.

Globlji stik s sabo v jeziku nenasilne komunikacije (NVC) pomeni stik s potrebami, stik z našo življenjsko energijo, s tistim potencialom v nas, ki je podlaga za radost, srečo, izpolnjenost, veselje, lahkotnost …

In tako se znajdemo pred izbiro …

BEŽATI ALI OSTATI

Jaz, če le zmorem, izbiram ostajanje.

Sposobnost ostati z neprijetnimi občutki se gradi postopoma, korak za korakom. Ogromno pa pomeni tudi empatična prisotnost druge osebe – nekoga, ki zraven mene zdrži, ne hiti s tolažbo in ne potrebuje, da se počutim drugače, kot se.

Ko imam oboje, zmorem ostati s tem, kar je, ne da bi zbežala v film. In ko občutki dobijo dovolj empatije, se nekaj premakne in med med mano in sramom nastane prostor.

Sram je še vedno prisoten, vendar ni vse, kar sem.

V PRAZNEM PROSTORU SE RODI SVOBODA

V tem prostoru se pojavita ranljivost in sprejemanje. S sprejemanjem se počasi, počasi krepita moč in zavedanje lastne vrednosti, ki je – zdaj to spet čutim – samoumevna in naravna, saj mi je bila dana ob rojstvu.

Potem se mi vrne spoznanje, da nisem odgovorna za počutje druge osebe. To ne pomeni, da mi je vseeno. Zavedam se, da s svojimi dejanji in besedami vplivam na druge, in želim upoštevati njihove meje.

Odgovorna sem za to, kako govorim in delujem. Nisem odgovorna za to, kako bo moje besede kdo sprejel.

Naslednjič bom morda delovala drugače. MORDA. In tudi naslednjič se bo film morda spet zagnal – le da ga bom hitreje prepoznala.

Od tu pride svoboda, da sem takšna, kot sem. Govorim, ko želim govoriti. Povem, kar želim povedati – tudi takrat, ko pričakujem, da bo drugi to težko slišal. Povem svoje mnenje, izražam svoje doživljanje in želje. Jasno povem, kadar mi nekaj ni OK.

To ni svoboda brez skrbi za drugega. Je svoboda, ki drugega jemlje resno – dovolj resno, da mu zaupam, da bo zmogel slišati, in dovolj resno, da ostanem tudi, ko ne bo. V tem se odpira prostor učenja in osebnostne rasti. Zame in za tistega, ki stoji nasproti meni.