Kot otrok nisem izgubila nikogar, ki bi mi ga vzela smrt. Vsaj ne nekoga, ki bi mi bil zelo blizu in zelo ljub. Mislim, da sem imela pri tem veliko srečo. Pa vendar se sprašujem, je žalovanje sploh rezervirano samo za fizično izgubo nekoga ali gre pod žalovanje tudi izguba prijatelja, ker se je odselil, odraščanje in žalovanje za nedolžnim otroštvom, razdor partnerstva in ostali dogodki, kjer sem morala spustiti. Ali za temi dogodki tudi po svoje žalujemo in to z vsemi fazami, ki jih žalovanje prinese?

Žalujem, torej čutim.

Žalujem. Opažam, da me žalovanje na svoj način odpira. Postajam bolj senzibilna in čuteča, pa tudi bolj hvaležna. Hvaležna za skupni čas in prostor, hvaležna za spomine, tudi na tiste situacije, ki sem jih dojemala kot boleče.

Spremembe, kot je smrt, zaznamo.

Če smo dovolj odprti in senzibilni, smrt nekoga, ki nam je blizu, zaznamo. V prostoru (času in trenutku) zaznamo neko spremembo, ki pa ne kriči po pozornosti. Je subtilna. Morda nas samo večkrat malo zazebe, kot mrzel veter sredi poletja, ki nas le poboža in ga zato celo zamudimo in ne občutimo.

Smrt mojega sorodnika sva zaznali obe s sestro. Vsaka na svoj način. Ona je dobila misel na njega in, da je nekaj narobe. Jaz sem pa v svojih mislih videla padec mojega očeta, ko sem ga šla poklicati na kosilo, a sem v sebi vedela, da je on v redu, obenem sem pa vseeno začutila izjemno globoko žalovanje. Rekla sem si, nekdo je umrl, nekdo, ki mi je blizu.

Ne, to ni magija ali neka posebna lastnost oziroma sposobnost. V tem hitenju in vsem naporu (zavednem ali nezavednem), da bi postali in ostali otopeli, teh malih subtilnih sprememb ne zaznamo. Iz mojega vidika je to velika škoda. S tem si odvzamemo možnost, da smo popolnoma utelešeni, popolnoma integrirani v človeško izkušnjo in posledično popolnoma celoviti. Vse kar dojemamo kot dobro in vse kot dojemamo kot slabo, skupaj z roko v roki.

Katere so stopnje žalovanja?

Nekoč mi je ena gospa rekla, da je žalovanje, še sploh, ko nekdo, ki nam je res blizu umre, vsaj enoleten proces. Njeno opažanje je bilo, da moramo doživeti vse praznike, tako osebne, kot skupne, na primer državne, brez te osebe. Vsaj eno leto, ko vsi tisti spomini, vezani na to osebo, dobijo novo nianso, obarvano z barvo, da osebe več ni.

V samem procesu žalovanja je 7 stopenj žalovanja. Te vključujejo šok, zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo, preizkušanje in sprejemanje. Ni nujno, da je ta proces linearen, kar pomeni, da ni nujno, da te stopnje doživimo v točno tem zaporednem redu. Vendar nam ta proces, še sploh, če v njega vstopimo zavestno, pomaga, da se po izgubi pozdravimo.

• Šok in zavračanje nam pomagata obvladovati čustva, preobremenjenost ob novici izgube, otopelost. V obeh fazah ne moremo verjeti novici o izgubi, zanikamo jo in zanikamo kakršnekoli občutke ob tem. Ko pa sprejmemo resničnost, lahko nadaljujemo z zdravljenjem.
• V fazi jeze lahko svojo jezo usmerimo proti osebi, ki je umrla, zdravnikom, družinskim članom ali celo verskim institucijam. To nadomesti otopelost šoka in zanikanja. Pomembno je, da se o jezi z nekom pogovorimo ali jo na nek način izrazimo (seveda prijazno do sebe in drugih).
• Faza pogajanja se lahko pojavi kadarkoli v procesu žalovanja. Pogosto jo spremlja občutek krivde, morda celo samoobtoževanja v smislu: “Če bi mu rekla naj ostane doma, se to ne bi zgodilo.”
• V fazi depresije lahko občutimo praznino in intenzivno žalost. Lahko se tudi umaknemo iz vsakodnevnih ritualov in stvari, ki so nam nekoč prinašale veselje.
• Preizkušanje je proces iskanja rešitev, ki ponujajo način za soočanje z izgubo. Na primer, začnemo vzgajati zelenjavo ali se začnemo ukvarjati z nekim športom, da se lažje soočamo z izgubo.
• In na koncu še sprejemanje. To je zadnja faza žalovanja. Sprejemanje ne pomeni, da se počutimo dobro glede izgube. Pomeni, da se zavemo, da je izguba naša nova realnost. Pridemo do spoznanja, da se življenje ne bo nadaljevalo tako kot prej, vendar se bo nadaljevalo.

In vse te faze vključujejo reorganizacijo vlog in oblikovanje novih odnosov. Ko nekaj dokončno sprejmemo in spustimo, nastane prostor za tisto novo, nov potencial za svežino, drugačnost, ki je lahko zelo lepa.

Pa naj še zaključim zelo osebno. Ta zapis je bil navdihnjen z osebno izgubo ljubljenega člana družine in je v meni potegnil na plano tudi druge male trenutke, ko nisem žalovala, ko sem ostala morda na točki otopelosti ali jeze in mi dala priložnost, da še enkrat pogledam, se soočim in spustim. In počasi, pa vendar stabilno, postaja moj korak lažji in moj dih bolj globok.

Vabilo na poglabljanje stika s sabo

Pa naj bo moj klic k akciji za vas naslednji. Pogovarjajte se o žalovanju, o vašem procesu, pišite, rišite, pojte, plešite, povejte naravi, če se vam zdi, da človek ne razume. Dajte ven in ugotovili boste, da v tem niste sami in, da je to del naše skupne usode tu na Zemlji.

Tjaša