S skupino pedagoških delavcev sem se en teden družila na Tenerifih v okviru programa Erasmus+ na tečaju o raznolikosti dijakov v šolah in njihovi integraciji. Tečaj je posebej odpiral vprašanja diskriminacije in vključevanja skupnosti LGBTQ+, a diskurz se je hitro razširil tudi na širše vprašanje: kako v razredu, šoli in družbi sobivajo ljudje z zelo različnimi izkušnjami, potrebami, vrednotami in bolečinami.

Po vsej Evropi se pedagoški delavci srečujemo z iskanjem ravnovesja med različnimi potrebami otrok in mladostnikov, ki pa ni samo šolsko vprašanje, temveč je vprašanje družbe nasploh.

O OZNAKAH IN VSAKODNEVNI PRAKSI V ŠOLAH

Pod oznako diversity se svet pogosto razdeli na skupine, kategorije in kratice: ADHD, OPP, ČVM, SEN, SEND, LGBTQ+, BAME, ND in še mnoge druge — od posebnih potreb, učnih težav do spolne usmerjenosti, etnične pripadnosti in socialnega položaja. Na drugi strani pa stojijo  normalni, prilagojeni, večinski ali privilegirani. Že tu se začne zapletati – ali ni tudi »normalen« in “privilegiran” oznaka? In potem so tu še bogati, črni, mladi, bolni, verni, … Kje se seznam konča? Vsak ima svojo zgodbo, svojo bolečino, svoj vzrok in kdo ima pravico odločiti, katera bolečina je dovolj velika, da dobi ime?

Zaplet se poglobi, ko ugotovimo, da nekateri želijo, da se njihova nalepka vidi, drugi jo želijo skriti.

Ja, oznake potrebujemo, da sploh prepoznamo neenake možnosti, uredimo pomoč ali poimenujemo izkušnjo, ki je bila dolgo nevidna. Težava nastane, ko oznaka postane človekova identiteta v celoti in učenec ni več celostna oseba, ampak samo “ADHD” in odrasel samo pripadnik neke skupine – gay, bolnik, ženska … Če bolečine ne poimenujemo, jo pogosto spregledamo. Če se ustavimo pri njej, človeka zapremo vanjo.

Svetovalni delavci in učitelji se tako pogosto znajdejo v prostoru, kjer morajo iz abstraktnih načel ustvariti konkretno vsakodnevno prakso. Na papirju zveni jasno: zagotoviti prostor, ki bo za vse pravičen, omogočiti sodelovanje in uspeh vsem dijakom, ne glede na njihove individualne okoliščine. V razredu pa se to hitro spremeni v zapleteno manevriranje med potrebami, pričakovanji, pravilniki, diagnozami, prilagoditvami, starši, vrstniki in lastnimi občutki nemoči.

Učitelji iščejo ravnotežje med različnimi strategijami: prilagoditvami preverjanja in ocenjevanja, dodatno strokovno pomočjo, individualiziranimi programi, pogovori, mediacijo, sodelovanjem s starši, razrednimi urami, preventivnimi delavnicami, svetovanjem, spodbudami in sankcijami.

PARADOKS PRILAGODITEV

Paradoks se pojavi, ko ukrepi, ki naj bi zmanjševali občutek krivice, ga lahko pri drugih dijakih včasih povečajo. Dijak, ki dobi več časa, drugačen rok ali prilagojeno ocenjevanje, je lahko v očeh vrstnikov razumljen kot privilegiran. Tisti, ki prilagoditve nima, lahko doživi, da sistem ni pravičen do njega. Učitelj, ki skuša enega zaščititi, lahko pri drugem sproži občutek spregledanosti. Namesto razumevanja se lahko pojavijo zavist, odpor, nerazumevanje ali celo nestrpnost.

Kako torej ustvariti prostor v katerem različne bolečine ne tekmujejo med seboj?

Morda je prav tu meja jezika pravic. Pravica lahko določi prilagoditev, ne more pa vedno ustvariti občutka pravičnosti. Pravilnik lahko predpiše dodatni čas, ne more pa preprečiti, da se nekdo drug ob tem ne bi počutil prikrajšanega. Sistem lahko prepozna potrebo, ne more pa samodejno ustvariti razumevanja.

PROSTOR ZA SLIŠANOST

Zato se mi zdi, da šola potrebuje še več prostora za slišanost. Prostor, kjer se lahko sliši učenca, ki ima prilagoditev in učenca, ki je zaradi nje jezen. Tistega, ki se počuti izključenega, ker ima posebne potrebe in tistega, ki naj bi bil privilegiran ter tistega, ki nima nobene oznake, pa ga vseeno boli.

Bolečine drugega ne moremo zares slišati, če najprej naša ni slišana. Slišanost potrebujejo tudi učitelji in svetovalni delavci. Od njih pričakujemo, da bodo razumeli, pomirili, prilagodili, razložili, zaščitili, vključili in hkrati ohranili red, standarde in občutek pravičnosti za vse. Ob tem pogosto doživljajo nemoč in frustracijo, ko se znajdejo med pričakovanji učenca, staršev, razreda, vodstva, sistema in lastnih vrednot.

Če naj šola postane prostor poslušanja, potem mora poslušati tudi tiste, od katerih pričakujemo, da slišijo druge (da nas slišijo). Tisti, ki držijo prostor za bolečino drugih, potrebujejo prostor za svojo.

Učitelji in svetovalni delavci ne potrebujejo samo novih strategij, smernic in izobraževanj. Potrebujejo tudi prostor, kjer lahko izrečejo svojo negotovost, utrujenost in dvom, ne da bi bili takoj razumljeni kot premalo občutljivi, strokovni ali premalo vključujoči.

O EMPATIJI

Ob slišanosti dobijo krivica, nemoč, frustracija svoje mesto in včasih že priznanje spremeni človekov odnos do lastne bolečine. Ko bolečina ni več nevidna, se lahko zmanjša potreba, da bi se človek boril za pravico z vsemi sredstvi in hkrati dobi kapaciteto, da vidi človeka, ki mu stoji nasproti.

Zato se mi zdi, da vprašanje raznolikosti ni samo vprašanje pravic, pravilnikov in integracije. Je predvsem vprašanje empatije. Včasih potrebuje človek predvsem izkušnjo, da njegova bolečina ni nepomembna in potreba po dokazovanju lastne krivice izgubi del svoje moči.

Pravičnost je torej, bolj kot potreba, nenehen proces, iskanje ravnovesja v odnosih. V tem procesu je zelo pomemben način, kako poslušamo tistega, ki pravi, da ga boli — tudi kadar njegove bolečine ne razumemo povsem, kadar nas njegova bolečina postavi v nelagodje, in  kadar v istem prostoru boli še nekoga drugega.

POVABILO

Če vas nagovarja vprašanje, kako ustvarjati več slišanosti v družinah, kolektivih in odnosih na sploh; kako slišati partnerja, otroka, sodelavca ali soseda — in tudi sebe; kako ostati v stiku tudi takrat, ko se pojavijo krivica, nemoč, jeza ali obramba, vas vabim na 7-dnevni intenziv delavnic REI NVC, julija, v Brežicah več tukaj.

REI.NVC je sedemdnevni rezidenčni intenziv raziskovanja komunikacije, namenjen poglobljenemu učenju empatije, iskrenosti in razumevanja potreb, ki stojijo za našimi besedami, reakcijami in konflikti.

ter 🌱 oktobra na vikend (dve soboti) delavnico v Solkanu več tukaj

Tu bo prostor, kjer lahko NVC začnemo živeti tudi v praksi.

Vabljen/a.

Jasna