Eden izmed temeljev nenasilne komunikacije je empatično poslušanje. V teh in vseh drugih časih je empatično poslušanje zelo dobrodošlo. Zakaj?

V nas se lahko marsikaj dogaja. Če ne vemo kaj bi s težkimi mislimi in čustvi, vse to zastaja v naših telesih, se nabira ter obremenjuje, šibi naše telo in psiho.
Že samo to, da lahko naše misli in čustva pristno, necenzurirano povemo nekomu, ki nas sočutno posluša, spravimo energijo neprijetnih misli in čustev v tok. Tako razbremenimo telo in psiho in dobimo bolj jasen in širši kot videnja situacije.
Pri tem je res pomembno, da se ne zaviramo pri izražanju in ne olepšavamo, kar se nam dogaja. Točno tako kot je, naj pride ven. Samo tako bo res vse steklo ven iz nas.

Temelji sočutnega / empatičnega poslušanja

Ko smo v vlogi poslušalca se s sogovornikom povežemo na srčni ravni in za trenutek izklopimo um in vse kar le ta servira.
Se pravi sogovorniku

• ne damo nasvete, kako naj si pomaga, če nas sam ne vpraša (Ko damo nasvete brez povabila, se damo v pozicijo nad sogovornika in mu ne zaupamo, da zmore on sam hendlat svoje življenje.)
• ne pomanjšujemo njegove situacije (V smislu „ Saj ni tako hudo“ „Pa saj tudi, če zboliš, boš hitro prebolel“.)
• ne govorimo kaj je prav in kaj narobe (Vsak ima svoj prav in narobe. Hkrati prav in narobe zelo omejujejo Življenje.)
• ne začnemo z našimi zgodbami (Ala „Ej a veš, da sem jaz podobno doživljala..“.)
• ne zbiramo podatkov, ki nas zanimajo iz naše radovednosti
• ne zaslišujemo („Kje..? Kdaj.? Kako..? Tako spet filamo lastno radovednost in nismo prav zares v stiku s sogovornikom in tem kar on želi izraziti.)
• ne tolažimo (Gasimo njegovo trenutno izražanje in s tem blokiramo, da pride vse ven. Hkrati se damo v pozicijo nad sogovornikom. Adijo stik.)
• ne intelektualiziramo situacije (Z našim briljantnim zakladom znanja prekinemo srčni stik in stik s čustvi ter začnemo pametovati.)

Se pravi kako pa izgleda sočutno poslušanje?

Najprej moramo imeti kapaciteto za to. Če sami nismo ok in imamo trenutno svoje težke procese, je najbolje, da to sogovorniku iskreno povemo. Še vedno lahko ponudimo našo podporo, ko se bomo bolje počutili.

Ko se za to odločimo, smo s sogovornikom prisotni v polnosti. S telesom smo obrnjeni k njemu in naša pozornost je samo zanj. Ne pa še za telefon, televizijo… Ne samo poslušamo kaj govori, ampak smo pozorni tudi na njegova čustva in še globlje na to, kar mu je zares pomembno v srcu, na njegove potrebe. (več o potrebah v nenasilni komunikaciji si lahko preberete tukaj).

Že samo tako poslušanje je za sogovornika vredno zlata. Lahko pa mu še dodatno podpremo njegovo izražanje tako, da enostavno povzamemo kar smo zaznali, kako se počuti in kaj mu je v srcu prav zares pomembno. Se pravi, ne zatikamo se na zgodbi in mislih sogovornika, ampak ga podpremo v temu, da se spusti iz glave v telo in čustva ter še globlje v potrebe srca. Povzamemo z odprto radovednostjo in vprašanjem, ne pa kot da mi vemo kaj se z njim dogaja.

Namen takega poslušanja je to, da se vihar misli in čustev umiri in se bolj srčno odpremo ter povežemo s tistim v srcu, kar že od vedno je in bo ok. Razbremenita se glava in telo in odpre se svež pogled na situacijo.

Želim vam obilo srčnih pogovorov in povezovanj.

Ogromno take podpore pa dobite pri meni na Individualni podpori. Več o tem tukaj.

Adriana, 22.3.2019