Del mojih neustavljivih in vedno bolj in bolj globljih raziskovanj je tudi budizem. In včasih se me katero učenje bolj dotakne kot kakšno drugo in se kar vračam in poglabljam svoj pogled, svoje razumevanje in svoje zavedanje. Kot duša rojena v žensko telo ugotavljam, da me bolj vleče raziskovat učenja ženskih budističnih učiteljic, ki jih je tudi precej manj kot moških. Vendar zame imajo smisel. Budizem je jezik, filozofija, psihologija, vera, ki jo jaz razumem. V tem sklopu z vami razmišljam o navodilih oziroma učenju, ki ga je podelila Machig Labdron, budistična učiteljica, ki je živela konec 11. in začetek 12. stoletja, njej jih je pa predal njen učitelj Padampa Sangye.

Kako danes gledam na in razumem njena učenja se razlikuje od tega kako sem jih razumela pred 5 leti in verjamem, da bo moja realnost čez 5 let od danes spet popolnoma drugačna in tako je prav. Dovolim si sama sebi, da se moja realnost skozi čas popolnoma spremeni. Danes pa z vami delim moje trenutne misli in vas vabim na odprt pogovor o tem kako si stvari razlagate vi.

Pa začnimo s prvim navodilom: »Priznaj vse svoje skrite napake!«

Priznaj vse svoje skrite napake!

Se vam je že zgodilo, da ste dobesedno »pogoltnili besede« z enim debelim mastnim požirkom lastne sline, ko bi morali izraziti svoje mnenje, svoje nestrinjanje ali le svoj pogled? In naslednji dan vas je bolelo grlo, pa ste se čudili kdaj ste se prehladili, ker ste pozabili na tisti mastni požirek neizraženih mnenj in čustev?

Ali pa ste mesece in mesece prenašali obnašanje nekega »idiota« in po več mesecih ni več šlo in ste se celi penasti okoli ust razjezili ob popolnoma nepravem trenutku, na mogoče celo popolnoma drugo osebo?

Vas vsakič, ko srečate eno osebo ali njej podobno osebo kar nekam zvija v trebuhu in ne veste kaj to je?

Vas je strah priznati, da nekaj ne znate ali, da vam nekaj v danem trenutku ni OK?

Mogoče so pa to vse neizražene besede, neizražena čustva, male skrivnosti, ki jih tako skrbno čuvate pred svetom, ker se jih bojite izraziti, povedati, pokazati. Ker vas je mogoče sram ali čutite krivdo. Verjetno jim dajete tudi popolnoma preveliko težo in veljavo, ker vas je strah, da če pa boste komu povedali, se pokazali v celosti, pokazali t.i. negativna čustva, mogoče ne boste sprejeti, ljubljeni, videni.

A nekaj nam je vsem jasno. Stvari, ki jih zadržujemo pri sebi, v sebi, nas delajo bolne, a ni res? Vse tiste naše male napake, ki jih tako zelo skrivamo, verjetno za nekoga drugega sploh niso napake, nepopolnosti. Priznati si, da smo vsi nepopolni v svoji popolnosti je lahko tako osvobajajoče za nas in za druge okoli nas. Iz trdnosti, perfekcionizma in kontrole lahko stopimo v mehkobo, prisotnost v trenutku in fluidnost.

In ko se gre za tiste hude trenutke, za vse travme, ki smo jih doživeli, mar ni pravo olajšanje, ko si jih priznamo in povemo na glas nekomu, v nekem varnem okolju? Vsi jih imamo, kajne? Vse tisto kar si mislimo, da ne smemo ali ne zmoremo izreči, ni res? In tu se skriva še ena magična moč, moč obžalovanja. Učimo se iz napak in, ko neko dejanje obžalujemo, se naučimo razločiti kaj je prav in kaj narobe. Nato lahko rečemo z vso odločnostjo, da tega ne bomo več ponovili.

Tudi kot odrasli je dobro, da ostanemo, kot so otroci, vedno malo radovedni. Če nas dajejo negativna čustva kot so na primer ljubosumje ali jeza, je dobro poiskati vzroke zakaj čutimo to kar čutimo. In, da opazimo minljivo naravo čustev in se naučimo jim ne slediti temveč jih vedno znova in znova spustiti.

Priznajmo vse svoje skrite napake! Pa ni treba, da vedno in vsem na glas. Večinoma je dovolj, če to storimo le znotraj sebe, spremembe se dogajajo tako najprej navznoter in so vidne navzven z zamikom, včasih pa sploh ne.

Vaša Tjaša

Želite prebrati več?

Priznaj vse svoje skrite napake!
Seznani se s tem kar se ti zdi odvratno!
Pomagaj tistim katerim misliš, da ne moreš pomagati!
Spusti vse na kar si navezana!
Pojdi na/v kraje, ki te strašijo!
Čutečih bitij je brezmejno kot nebo. Zavedaj se tega!
Najdi Buda naravo znotraj sebe!