Duhovnost iz mojega razumevanja prežema vsak atom in ves prostor med atomi. To je esenca vsega materialnega in nematerialnega okrog nas. Tudi mojih misli, celic, občutkov, telesa. Ni nekaj ločeno od nobenega elementa vsakdanjika.

Kdaj je pravi čas, da otroku rečemo ne z namenom, da poskrbimo za svoje potrebe. Kake so posledice za otroka, ko stvari počnemo namesto njega.

V teh in vseh drugih časih je empatično poslušanje zelo dobrodošlo. Sogovorniku omogoča razbremenitev, globlji stik s sabo in večjo jasnost nad situacijo.

Primer prenosa lastne travme na otroka. Če ne ozavestimo in predelamo svojih ran iz otroštva, nezavedno te rane predajamo naprej svojim otrokom.

Potrebe so primarna življenjska energija, ki se v paleti različnih barv, izraža skozi človeka. So univerzalne in skupne vsem ljudem.

Primerjanje z drugimi nas potegne v občutke razočaranja in manjvrednosti. Z znanjem nenasilne komunikacije se lahko iz zanke lastnega uma sočutno potegnemo ven.

Ko z delom na sebi iščemo mir in srečo, preverimo kakšen odnos imamo do vsega kar ni mir in sreča. Sprejemanje in sočutje do vseh stanj človeškega bivanja.

Skodelica samoempatije vsak dan sproti kot protiutež zunanjim in notranjim sugestijam kako naj bi preživljali in doživljali bleščeči december.

Kaj naj z duhovnostjo, ko pa imam tolko dela na osebni rasti, osebno ravni, odnosih? Ali se lahko duhovnost in osebna rast dopolnjujeta?

A sta lahko tesnoba in radoživost povezana? Odvisno od tega na kakšen način se soočim s tesnobo. Jaz sem jo sprejela in objela.